Punčica mojega očesa

Rada hodi na tržnico. Rada ima vso pisanost stojnic in živahne prodajalce za njimi.

Posebno rada se vedno ustavlja ob rožah, tistih, ki rastejo. Koliko drobnih rastlinc je, ki jih sploh še ne pozna.

Rada opazuje vrvež ljudi, ki valovi okrog ... kot morje, kot pisani živobarvni valovi.

Pomlad je v zraku!

Tedaj se med obrazi ljudi, ki hitijo mimo, izoblikuje nek poseben obraz. Smejoč, s smejočimi očmi in lici. Obkrožajo ga svetli lasje.

Klara?

Seveda je Klara! Spoznali sta se pred precej leti v nekem drugem kraju in se bili vedno veseli, ko sta se srečali. Klara je bila tedaj odraščajoča deklica. Potem se je Darja odselila in s Klaro se nista več srečali.

Kako je zdaj vesela, ko se spet vidita! Ko pride Klara do nje, šele vidi, da ni sama, temveč da ima s seboj majhno deklico, ki jo drži za roko. Obe sta veseli, smejeta se, obema žarijo oči ... A dekličin obrazek je poseben, Darja takoj prepozna otroka z Downovim sindromom.

Mama in hči? Ali pa morda Klara varuje malo deklico?

Zelo se imata rada, čuti Darja.

Prisrčno si s Klaro podasta roki. Potem Darja poda roko še mali deklici, ki se ji veselo smeje.

"Moja Živa je to, moje življenje!" pravi Klara.

Darji je tako toplo pri srcu, ko vidi, kako sta Klara in Živa povezani. Klara z nežno kretnjo popravi laske, ki silijo Živi v oči.

"Ona je punčica mojega očesa !" še z globoko gotovostjo doda mlada mama.

Darja ju samo gleda in čuti, kako ju je vesela, obeh.

Potem objame Klaro in ji tiho reče: "Velika mama si!"

Razidejo se. Darja rada ohranja spomin na to srečanje. Že dolgo dobro ve, da sreča ni tesno povezana z zdravjem, inteligenčnim kvocientom, stopnjo izobrazbe, bogastvom ... Sreča se povalja vsepovsod izven vseh teh meja ...