Ob rekah Babilona,
Uglasbitve:
Nehote pomislim na knjigo Sedela sem ob reki Piedri in jokala (Paulo Coelho). Dolgo je že, kar sem brala Coelhov roman, globoko v meni pa ostaja občutje še od tedaj ...
Izraelci so sedeli ob babilonskih rekah in jokali za izgubljeno svobodo, jokali za svojo domovino.
Kolikokrat smo ujetniki ... režima, vzdušja družbe, medsebojnih odnosov, lastnih misli in prenapihnjenosti, lažnega ponosa ...
Me more kdo zares zasužnjiti, če je moja duša čista?
Lahko močno, močno čutim, doživljam ... vendar - kljub vsemu sem dolžna živeti zvestobo sama sebi, zvestobo Klicu, poKlicu.
Je pa včasih v suženjstvu zelo zelo težko peti pesem ...
A vendar: vse to je življenje.
Življenje je veselje in žalost, je valovanje, je iskanje, je objemanje, je odrivanje in (samo)reševanje ... Je neprestano rojevanje samega sebe ... je zorenje.
Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu ... (sv. Avguštin)
Pesem sužnjev -
Nabucco - Hebrew Slaves Chorus
Zbor sužnjev iz opere Nabucco (MePZ Sv. Benedikt)
Splavaj, misel (Eroika)
Na fotografiji je Soča.
Galerija (1)
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
