Prvonovembrski utrinek

postanemo ob grobu ... okrog nas je mir ... skupina dežnikov, pisanih kot zrela jesen ... kot grozdne jagode, povezane z nečim, kar jih močno povezuje ...

ob čisto sveži izgubi bližnje žen(sk)e smo ob grobu, kjer še ni pokopana in v katerem že počivajo zemeljski ostanki njene "boljše polovice" ...

ob pogledu na slikco na spomeniku opazim hudomušen nasmešek na ustnicah, na obrazu moža, ki ga ni več med nami

spomnim se, kolikokrat se je pohecal, kolikokrat je napol skrivaj vnukom stisnil v žepe bonbone

opazujem grob, skrbno je urejen, lepe žive rože, lepo urejen šopek, nekaj sveč ... oja, vedno je bil grob skrbno urejen - kot je bila vedno skrbno urejena pokojn(ikov)a žena ...

kdo bi si mislil, da bo že v kratkem to tudi njen zadnji zemeljski dom ...

morda je zdaj že pri svojem izbrancu ... kaj vem, kako je daleč od tu do tja? dan, dva, več? glede na dobroto v življenju?

verjamem, da je bilo mnogo dobrega v njenem življenju. in tudi vem, da je bilo.

...

po našem skupnem očenašu čisto narahlo med vnuk(injam)i zavalovi mrmrajoča melodija, čisto spontano polagoma vzvalovi v nežno pesem ... blagoslovno pesem ... za njiju ... verjamem, da sta jo slišala oba, on in ona ... človeka, ki sta se pred veliko leti zvezala v eno ... in sta zdaj spet skupaj ...