Prvomajska zgodba

Ogenj! Mogočen ogenj, ki je osvetljeval okolico.
Ob ognju so se zbrali vaščani in še kakšni posamezniki. Liza je strmela v ogenj in si želela, da bi lahko v njem zgorele vse neprijetnosti, ki so jo doletele ... in želela si je, da jo ogenj ogreje, pregreje, tudi od znotraj.
"Kaj tam delaš, saj boš zgorela?" jo je ogovoril Janez.
"Lepo mi je tukaj, rada imam ogenj!" je rekla.
"Ti ni do družbe? Toliko vicev je že bilo, ti pa sama tukaj nekaj razmišljaš!"
"Tako mi je najlepše!" se mu je nasmehnila. "Včasih je lepo biti sam, v miru, s svojimi mislimi ... Tako premislim lahko vse mogoče ..."
Janez je prisedel v travo poleg ... Tiho sta sedela in gledala v ogenj.

"Veš, kako lepi sprehodi so tukaj okrog. Rada grem okoli, posebno zjutraj, ko se dani."
"Kaj pa če bi šli zdajle malo okrog, dol do reke? Kres dogoreva, ljudje se počasi razhajajo."
"Vprašajva še druge, če bi šli. - Oj, ljudje, gremo še malo hodit? Malo miganja nikomur ne bi škodovalo!" je Liza zaklicala proti ljudem, ki so se pomenkovali malo stran.
"Kar pojdita sama! Noč je čas za počitek!" se je posmejal Lizin mož, ki je bil sredi globoke debate.
"Greva?" je Liza pogledala Janeza, "greva kar sama?"
"Pejva!"
Spustila sta se po stezi navzdol. Steza je bil polna kamenja in je zahtevala oprezen korak. 'Upam, da za Janeza ne bo prenaporno," je pomislila Liza. Janez je bil po bolezni, rekonvalescent.
Stopila sta v gozdiček, kjer je zavladala popolna tema. V previdni hoji navzdol sta se nehote dotaknila drug drugegaa. 'Ojej.' Dotik je švignil skoznjo, bil je kot ogenj ... hitro se je odmaknila.
Začutila je, kako je lahko kdaj meja čisto ozka. Nevarna.
Potem je držala večjo razdaljo. Iz glave pa kar ni hotel uiti tisti občutek ob dotiku.
V trenutku jo je preplavila tudi misel, da je slišala, da je on nesrečno poročen. In zelo je bil bolan. Nehote se ji je razširilo srce zanj.
Pravijo: 'Noč ima svojo moč. A dotik ima tudi svojo moč,' je pomislila.
Stezica je postala tako ozka, da sta hodila drug za drugim, potrebno je bilo biti previden, tako da nista govorila.
V tišini sta prispela do reke in hodila nekaj časa ob njej.
Vsa temna in rahlo bleščeča je spokojno šumela skozi dolino.
V Lizi pa ni bilo miru.
Misel na tisti dotik jo je spremljala.
Naj bo hvaležna zanj? Kaj je on čutil tedaj - če je kaj? Morda pa le njo zdaj stalno vznemirja misel. Zakaj? Je kaj narobe z njo?
Mirna reka jima je prinašala mir.
"Kako lepo je!" je rekel Janez.
"Ja."
"Rad bi živel v takem miru! Pil bi moči ... kot v takile noči."
"Čudovito je. Pravi dar. Podarjeno nam je. Zastonj."
Počasi sta se odpravila nazaj gor. Ozka stezica ju je sprejela in popeljala skozi gozdiček.
Ob vroči žerjavici je posedalo še nekaj ljudi. Pridružila sta se jim.

...
V spokojni noči je potem slonela ob oknu in strmela v črno nebo, polno zvezd. Luna je že zašla.
Misel na dotik jo je grela in vznemirjala. Zakaj? Je kaj narobe z njo? Se pozna, samo sebe? Kje je meja? Ima dovolj rada svojega moža, da dobro ve, kje so meje? Je bil ta dotik čez mejo? Pa saj je bil ponesreči!
Morda je pa najbolje, da spravi ta droben spomin v predalček, kjer hrani kamenčke hvaležnosti. Hvaležnost za to, ker jo je tisti nočni sprehod spomnil na to, kaj je v življenju potrebno ... Biti zvesta svojim obljubam. Biti pozorna na meje, ki so pogoste tudi v vsakdanjem življenju. Biti pozorna na odločitve, tudi v majhnih stvareh. Na zvestobo svoji vesti.
Ko je zlezla v posteljo in se stisnila k spečemu možu, ji je bilo popolnoma jasno, kje je njeno mesto ... Ob njem.
"V malem si mi bil zvest ..."