Prva vožnja z avtom

Sem še kar v spominih! Močan spomin je na prvo vožnjo z avtom!

Mama me je na kolesu peljala od maše in je med potjo ugotovila, da je spuščalo. Seveda sva šli dol in potem sva pešačili ob njenem prebodenem kolesu, pred nama je bilo še veliko poti, kakšnih pet ali šest kilometrov, zame, staro štiri ali pet let, je bilo to še zelo veliko.

Pa naju je dohitel nekdo z avtom (dotlej še nisem videla veliko avtov, moj dom stoji čisto ob koncu poti, bili smo pa bolj ali manj le doma, le ob nedeljah smo šli k maši, peš dve uri daleč), ustavili so, mama jih je poznala (bili so sorodniki ene družine tam nekje spodaj pod mojim domom) ... nekaj so govorili in potem so mene naložili v avto, da mi ne bo treba hoditi tako daleč peš. Meni je bilo hudo, ker bo mama morala peš, sama in po hudem poletnem soncu, zdelo se mi je, kot da ni prav, da jo pustim samo, ko jo čaka še tako dolga pot.

Sicer pa mene ni nihče nič vprašal, enostavno odpeljali so me. Malo me je bilo strah, zame so bili v avtu sami tujci! Voznik je imel kratke hlače in meni se je zdelo to strašno čudno.

Še bolj čudno je bilo pa to, kako se je bilo peljati v avtu! Tedaj sem se prvič peljala z avtom! Spredaj me je pestovala ena gospa. Spominjam se občutka, kako se mi je zdelo, da smo čisto pri miru, če sem pogledala predse, a da bežimo, če sem pogledala skozi okno. Joj, kako so hitela drevesa mimo avta! Morda naj povem še, da ko me je mama peljala na kolesu, se mi je zdelo tako nenavadno, da lahko po bregu pelje kolo pokonci ... in ne pravokotno na podlago! Ja, to me pravzaprav še dane sčudi! :D

Gospa in voznik sta me vse sorta spraševala, jaz sem pa molčala, malo sem se bala ... kaj pa če me kar odpeljejo!? Kaj pa če mi ne bodo ustavili, da grem ven? Ali bom opazila tisto, ko se steza odcepi proti nam?

Komaj sem čakala na ovinek, od kjer bom lahko pokazala gor v domači hrib: "Tam sem doma!" Da me ne bi slučajno odpeljali kam drugam! No, in potem sem dvignila svojo roko in pokazala gor proti domu! In oni so mi ustavili pri našem mostu, še en kilometer poti v hrib me je čakalo. In za pogum (pa kakšen pogum!) so mi dali bonbone, celo vrečko bonbonov!!! In jaz sem dvakrat veselo odhitela domov, prvič, ker sem preživela tisto vožnjo s tujci, in drugič: zaradi bonbonov, ki sem jih dobila!

Od tukaj se pa že vidi gor k nam!

Še v hrib (srečna, da so me spustili) in kmalu bom doma!

Seveda bonbonov nisem načela, kje pa. To je bil prevelik zaklad. Samo gledala in občudovala sem jih! Doma sem poiskala eno starodavno torbico od bogve katere tete, ki sem jo smela imeti, in vanjo spravila bonbone. Seveda sem torbico imela povsod s seboj.

In vsa ponosna, da sem preživela vožnjo z avtom, da sem znala potem pot domov, pa da imam bonbone, celo vrečko bonbonov, sem hodila okrog in čakala mamo, da pride domov, da se še njej pohvalim s svojim zakladom.

Pa sem šla v hlev in zlezla na ogrado, v kateri so bile ovce ... visela sem čez in jih gledala in se pogovarjala z njimi. In takrat mi je padla torbica v ogrado med ovce! Nisem upala pobrati, kajti enkrat me je že napadel "mrkač" (mrkač je oven, tisti, ki je "dec", koštrun je le odrasel otrok!), grdo se je zaletel vame, ko sem ga samo božala! Res, ni razumel moje naklonjenosti do njega! In tako zdaj nisem upala v ogrado in pobrati svojega zaklada.

Brez torbice sem šla iz hleva.

In potem sem prosila za pomoč, da rešim svoj zaklad, šli smo v hlev ... toda torbice ni bilo več!!! Živali so jo pojedle! Ojej, to se je zgodilo že z ruto, kapo, rokavicami ... Požrešne živali! In tako se je končala zgodba z mojimi bonboni.

Še zdaj ne vem, ali mi je bilo bolj žal za starinsko torbico ali za bonboni!