“Prišel je čas, da očetje prevzamemo vlogo očetov!”

Tole je pa vredno premišljevanja in širjenja in spet premišljevanja!

(Prejela sem sicer po mailu.)

......................................................................................

“Prišel je čas, da očetje prevzamemo vlogo očetov,” so prepričani mladi očetje iz Ilirske Bistrice. Dali so pobudo in zgled. Za začetek s predavanjem, ki so ga hoteli le zase. “Bodite močni in nežni, vse v enem,” jih je spodbudil priznani specialni pedagog Marko Juhant.

Bil je petek trinajstega. V šolski dvorani Osnovne šole Antona Žnideršiča se je zbrala dobra trideseterica mladih očetov. Očetov, ki “se prebujajo”. In jim ni nerodno javno pokazati, da mora biti vzgoja tudi v njihovi domeni. Prišli so na predavanje, namenjeno zgolj in samo očetom. Na vratih je pisalo: Mamam vstop prepovedan. Petku trinajstega navkljub ali pa prav zaradi tega je bilo srečanje očetov močno posrečena pobuda.

Vzgoja se je preveč “pobabila”

“Pravzaprav ni kakšnega posebnega ozadja. Gre bolj za neke vrste provokacijo,” nam je z nasmeškom začel pripovedovati eden od pobudnikov dogodka, Andrej Bergoč. “In željo po motivaciji,” ga je dopolnil sopobudnik Egon Zevnik. Doslej je namreč veljajo, da so bili očetje na različnih predavanjih, roditeljskih sestankih in govorilnih urah izjeme. Bergoč in Zevnik, ki do udeležbe na njih nimata nobenih predsodkov, sicer ne želita prehitro posploševati, da tisti očetje, ki za sestanke in predavanja niso zainteresirani, tudi doma niso aktivni pri vzgoji. Če pa so, potem jim predavanja lahko zgolj koristijo, pravita.

In zakaj se jima je zdelo potrebno, da odpreta debato o vlogi in položaju današnjih očetov? “Ker se je vzgoja preveč 'pobabila'. Postala je premehka, popustljiva, zadeve nam mnogokrat uhajajo iz rok.Ženske ste želele, da smo zraven pri porodu, pri gospodinjskih opravilih, za previjalno mizo ... Če nismo bili, ni bilo v prav. A tudi potem ni bilo. Ste rekle, da nočete takšnih moških. In kje so pravi moški? Jih ni več?“ izzivalno sprašuje Zevnik. “Včasih si je otrok, če je kakšno ušpičil, upal to povedati samo mami, ker je vedel, da mu bo oprostila, da ne bo povedala očetu. Danes lahko pove obema, ker ve, da se ne bo zgodilo nič. Sploh se ne boji, da bo oče ukrepal.”

Z Bergočem se zato zavzemata za drugačen pristop. “Mama je tista, ki daje brezpogojno ljubezen v dobrem in slabem. Očetje pa moramo biti tisti, ki znamo tudi udariti po mizi. A se namesto tega bojimo biti dovolj avtoritativni,” na okuženost (tudi očetov) s permisivno vzgojo, ki je iz ene peljala v drugo skrajnost, opozarja Bergoč. Imeti avtoriteto ne pomeni, da nisi ljubeč oče, ravno nasprotno: “Če starš otroku samo kima, ne pomeni, da ga ima rad.”

Močni in nežni obenem

Razmeroma dolgo je trajalo, da se je specialnemu pedagogu Marku Juhantu uresničila želja, da bi enkrat predaval samo očetom. Čas je dozorel, ko je pobuda prišla od očetov samih.

“Ko sem bil mladi očka, so se mi še ženske smejale, če sem peljal voziček. Pred 15 leti so se očetom z vozički posmihali moški. Danes je to nekaj povsem normalnega. In ne samo, da so očetje šoferji, oni opravijo celoten servis. Preden gredo na sprehod, otroka tudi nahranijo in previjejo. Poleg tega ne boste videli, da oče, ki gre z vozičkom, klepeta po telefonu, ampak se pogovarja z otrokom. Mame pa skoraj ne boste videli brez mobitela,” opaža Juhant.

“Očetje moramo stremeti k temu, da smo močni in nežni, vse v enem. To pomeni trdni, ne trdi, da se lahko otrok na nas nasloni, da se počuti varno,” pravi. “Mama ima aspirin, mama se bori z bolečinami, popiha, ko boli. Ata pa ima apaurin, pomirja. Njegova vloga je, da reče: vse bo v redu.” Biti trden pomeni tudi, da se ne ujeziš in ne dvigneš glasu za vsako malenkost, temveč se odzoveš, ko je treba. Vzgajati po moško po Juhantu pomeni vzgajati na dve prestavi. “Prva - ukažem, druga - ukrepam. In to čez šest sekund. Če otroku rečem, naj ugasne televizor, a tega ne stori, grem tja in ga ugasnem sam. Ne parlamentiram, kar na žalost počnejo mnoge mame, ki delujejo na sedem prestav.” Kar se, mimogrede, sliši približno takole: Ugasni! Ali si slišal, kaj sem rekla? Kolikokrat pa ti moram reči? A si gluh ali kaj? A me mora glava boleti, preden boš ugasnil? Očetu bom povedala! Tja bom šla in ti vzela daljinca! “Če ni vredno ukazati in izpeljati, potem raje ne ukazati. Če je vredno, pa je treba ukazati in nato ukrepati, hitro in brez vpitja.” Tako se izgrajuje avtoriteta in tako otroci vedo, da starši mislijo resno. Vzgoja pomeni postavljanje meja, in te je treba začeti postavljati zgodaj.

Čist otrok je verjetno vzgojno zanemarjen

A tudi očetje ne smejo pozabiti na nežnost. “Danes je dotik otrok tako hud tabu, da so otroci oškodovani. Če otroka božate, stisnete, pocrkljate, se izloča hormon oksitocin, ki krepi občutek varnosti in sprejetosti,” pravi Juhant. Obenem očetom (in mamam) polaga na srce, naj zaradi nepomembnih stvari ne zapravljajo priložnosti, da so z otrokom. Če je treba posesati avto, pospraviti garažo, pomiti omare, staršem predlaga, naj k sodelovanju pritegnejo otroka. Tudi če bo delo trajalo dlje, bo za otroka doživetje in izkušnja. Podobno velja za igrače. “Otroci ne potrebujejo toliko kupljenih igrač, kot jih imajo. Veliko pomembnejše so tiste igrače, ki jih očetje naredite skupaj z njimi,” predlaga. Skupni čas je alternativa računalniku, mobitelu, televiziji. “Če si pred 20 leti videl umazanega otroka, je obstajala verjetnost, da gre za rahlo zanemarjenega otroka. Če danes vidiš otroka, ki je ves čist, je verjetno vzgojno zanemarjen. Lahko je zelo dobro oblečen, a se z njim nihče ne ukvarja. Umazan otrok je danes najbrž srečen.”

V šolah priče histeričnim izbruhom

Nad očetovsko pobudo je bila posebej navdušena Darinka Dekleva, socialna delavka v svetovalni službi na OŠ Antona Žnideršiča. “Očetje so pobudo sprva razumeli kot štos. Toda gre za pravo stvar. Očete potrebujemo pri vzgoji. Če so se zbudili, če so začutili, da je treba nekaj spremeniti, je to prava stvar, ker se doslej niso dovolj zavedali pomembnosti svoje vloge. To se mi zdi bistvo tega predavanja. To je seme. Upam, da se bo prijelo.”

Pravi, da očetov ne bi smeli razumeti kot mamine pomočnike pri vzgoji. Odigrati morajo svojo vlogo: “Biti odločni, ko mama ni, ji biti v oporo, ko je treba reči ne. Mame smo kot kruh, in tega kruha so otroci siti. Včasih je treba presekati.”

Prav v šolah se zelo nazorno kažejo posledice zgrešene vzgoje: “Nikoli si ne bi mislila, da bom v šoli priča histeričnim napadom sedemletnikov, ko jim nekaj ukažeš, prepoveš. Nekaj logičnega: pobriši, prepiši, pohiti. Učenci si ne znajo sami zavezati obutve. Učenec v šestem razredu se trese, ker prvič samostojno drži škarje v rokah ...” Darinka Dekleva še ponuja v razmislek.

VERONIKA R. ŽENKO