Kako bi 6-letnim otrokom prikazala, kaj je pozornost?
Je pozornost to, da drugemu vse omogočiš, vse daš ... ali je pozornost tudi "pametna"?
Poiščem knjigo Levček Hugo (tukaj pa je Levček Hugo in njegov bratec, nadaljevanje prve knjige).
Berem zgodbo. O tem, kako mama levinja uči svojega sinka loviti ... Stalno ga spremlja, toda levček mora določene stvari vendar narediti sam. Toda mama ga ne zapusti, stalno je pozorna nanj. Ko levček gre gledat čisto od blizu krokodilu v usta, ker ga zanimajo njegovi zobje, je mama levinja v trenutku pri njem in levčka zgrabi in ga odnese v gobcu!
Potem se z otroki pogovarjamo o zgodbi. O mami levinji, o njeni pozornosti ...
Ni bila stalno z levčkom, a stalno je bedela nad njim.
Tako tudi mame in očetje pazijo na svoje otroke, jih varujejo ...
Oglasi se otrok: "Mene včasih mamica samo krega ... nima me rada ..."
Ne morem zanikati otrokove izjave, tudi je ne morem omalovaževati. Tako čuti otrok. Ali razume prav svoje starše?
"Verjetno te krega, da bi bil bolj pozoren ... Da bi si zapomnil, da je potrebno pospraviti za seboj. Da je potrebno paziti na obleko. Želi ti dobro. Samo včasih so starši nestrpni in nepotrpežljivi. Ampak starši te imajo radi, vem, da te imajo."
Očke se zasvetijo.
Ko molimo, otroci naštevajo svoje najljubše ... mamice, igrače, naravo, morje ... Se zahvaljujemo.
In ne pozabimo prositi za to, da bi bili starši potrpežljivi in da bi tudi otroci bili vztrajni in bi dobro delali, kar je njihova dolžnost.
Otrokom delim papirnate rdeče srčke ... da jih skrivaj dajo staršem ... kot je sveti Miklavž dajal skrivaj ljudem, ki so potrebovali.
"Kar pod blazino," pravim. "Za oba skupaj, za očka in mamico skupaj!"
"Dobim jaz dva srčka?" vpraša eden od otrok. "Za mamico in očka."
"Pa res, seveda ti dobiš dva srčka!" Saj vendar otrok ne more dati pol srčka mamici, pol pa očku ...
"Kaj tvoj očka in mamica ne živita skupaj?" vpraša eden od otrok. Radoveden je in razumen. "Se nimata več rada?" sprašuje naprej.
Otrok ne ve, kaj bi odgovoril ... Ali se imata očka in mamica rada? Verjetno je vprašanje težko.
"A se kregata?" vpraša deklica.
"Ne!" odkima otrok.
"Potem je pa najbolje, če živita spet skupaj!" svetuje otrok.
Doslej sem pustila pogovor mirno teči, saj bi se lahko začel kjerkoli in lahko bi bil kakšen otrok zelo žalosten, pa ne bi bilo nikogar ob njem, da bi morda povezal vse skupaj. Tukaj sem pa zraven in sem pozorna na besede, na mimiko, na oba otroka sploh. In na tiste, ki so okrog.
Ampak zdaj se mi zdi, da je bilo dovolj vprašanj, zato narahlo prekinem njun pogovor in rečem:
"Včasih še očka in mamica sama ne vesta čisto dobro, koliko se imata rada. A to se bosta že onadva pomenila med seboj. Tebe pa imata oba zelo rada! Vem to!"
Rdeči srčki, ki pomenijo ljubezen, so v malih ročicah, spravljajo jih v pisane kuverte ...
"To je naša skrivnost," rečem, "do praznika svetega Miklavža. Tedaj dajte pod blazine. Lahko še dodaste kaj, kaj takega, kar imate sami. Npr. kakšen bonbonček. Ali pa risbico. In na tak način ste tudi vi Miklavži, saj ste podobni svetemu Miklavžu."
Otroci zavzeto spravljajo kuvertice in srčke, starši že prihajajo ... otroci skrivajo kuvertice ... so za starše, toda zaenkrat so še skrivnost.
Nekateri bodo gotovo lepo speljali miklavževsko nalogo, kakšni bodo pozabili nanjo, kakšen se ne bo spomnil, kdaj mora dati pod blazino ...
A nič hudega! Kdo v 1. razredu pa že ve vse to o koledarju!
Vsekakor se mi zdi, da so otroci začutili, da tudi oni lahko razveselijo druge ljudi s svojimi pozornostmi!
Copyright-Odsrcadosrca-2013
P.S.: Letos smo pa pripravili nekaj drugega ... domači čaj ... kako so otroci skrivali pred starši, da ne bi prezgodaj opazili darila samega svetega Miklavža!
Galerija (1)
Bistre glavice
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
