Pridiga srednjeveškega župnika - iz knjige Znamenja na nebu

Pred nekaj leti sem prebrala knjigo Franceta Bevka Znamenja na nebu. Ob njej sem živo čutila nek poseben čas, čas trpljenja majhnih ljudi, ubogih revnih kmetov in tistih brez vsega. A tisti čas ni bil samo to, bil je tudi čas velikih ljudi, poguma, posebnih čarov, posebnega čutenja.

Tisti čas ima nek poseben čar!

Res posebno vzdušje pričara ta knjiga, iz katere sem že pred par leti prepisala pridigo župnika ob smrti pokojnega župljana Štefana, pogumnega človeka, ki je prišel navzkriž s svetno oblastjo v gradu v Tolminu.

Tisti čas je v resnici nek poseben čas, ljudje vidijo znamenja na nebu, slišijo stvari, ki jih mi ne slišimo, v marsičem živijo v čisto nekem drugem sožitju kot mi danes, ko smo tolikokrat izgubili pristen stik z naravo.

Vabim, da prisluhnete pridigi:

Dragi Modrejčani! Zakaj jočete in pretakate solze nad zemskimi ostanki, ki ležijo pred nami? Ali bi radi s svojimi »jov« in »oh« soseda zopet priklicali v življenje? Lepo uslugo bi mu storili! Vi ne znate brati, tu pa ležijo bukve pred vami, ki jih vsakdo razume, še tisti, ki se ne spozna niti na leseno pratiko. Te bukve so Štefanovo življenje. Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, ta pa se je izmaličil po napuhu, lakomnosti, nečistosti in drugih grdobijah, ki niso iz vas, ki ste reveži, temveč iz tistih, ki bi vam morali biti luč, a so vam tema, iz tistih, ki imajo Boga le na jeziku, v srcu pa satana, v duši Luciferja, a v rokah bič. Komaj je otrok rojen, tak otrok, kot je bil nekoč Štefan, in je prvič zajokal, je že bil zapisan, da služi hudiču - kaj vam bom pravil, koga mislim! Kako naj bo človek dober, če vse življenje ne vidi dobrega! To vem, zato vas za vaše pregreške nikoli nisem prehudo ošteval. Vedno sem vam govoril: Dajte Bogu, kar je božjega! - in nikoli: Dajte cesarju, kar je cesarjevega! Bog je vam dal življenje in zemljo, kaj vam je cesar dal? Kakor ovce ste in greste za hudičem, ki vam ponuja soli, kot kozli ste, ki se trkate z lastno pametjo. Poglejte Štefana! Moja beseda ne bo praznica, če rečem, da ga imate vi na vesti. Vi, da, le glejte me! Vi z vašimi ukrivljenimi hrbti in ponižnostjo, ko vas tepejo. Prav nič vas ne poštejem in fej vas bodi, ko niti z mezincem niste zganili, ko ni hotel ta, o katerem govorim, vaš sosed, požreti žerjavice, ki so mu jo usuli v usta, in se je uprl. En sam ne more speljati voza z njive, več ljudi ga spelje. Ali me razumete, kaj mislim, ali naj vam s kolom zabijem modrost v glavo? Le jokajte, ki ste ga hoteli pustiti cesarju, pa je ušel na oni svet. Zdaj je enak gastaldu, kapitanu in čedadskim kanonikom, goriškemu grofu in oglejskemu patriarhu, celo kralju in papežu - pred smrtjo smo vsi enaki. Le vprašajte ga, če je pripravljen menjati z enim izmed teh, odgovoril vam bo, da ne zamenja nebes s to kramarijo. Nad seboj se jočite ne nad njim, on se požvižga na vas, amen!

V vseh časih so bili tudi duhovniki, ki so res goreli za svoje ovčice!

In tudi danes so tudi taki!