Preživela, da pričujem - odpustiti neodpustljivo
Knjiga, ki sem jo predstavila ...
Mislim, da odpustiti, globoko iz srca odpustiti večini ljudi ni lahko.
Zdi se mi, da mnogi ljudje, ki lahkotno govorijo o odpuščanju, v resnici ne odpuščajo tako lahko.
Zelo dobro vem, da človek, ki odpusti, zares najlepše živi ... Najlepše in najlažje.
Tisti, ki nosi zamere in hude bolečine, trpi, zelo trpi. Zagotovo pa lahko zdravljenje teh strašnih bolečin traja zelo zelo dolgo.
Iz knjige:
Potem, ko je Immaculee živela že v Ameriki, ko je iz Ruande poklicala neka ženska, jokala je po telefonu in prosila, naj ji Immaculee razloži korake na poti odpuščanja morilcem:
"Mislila sem, da se ti je pomračil um, da si jim odpustila, Immaculee ... Toda bolečina in zagrenjenost, ki ju že enajst let nosim v srcu, me bosta ubila. Tako dolgo časa sem bila tako hudo potrta, da nimam več moči za življenje. Toda jaz še vedno slišim ljudi govoriti o tem, kako si ti odpustila morilcem tvoje družine in zaživela na novo ... Tudi jaz se moram naučiti, kako naj se odpovem svojemu sovraštvu. Moram na novo zaživeti."
In na nekem seminarju je prišla do Immaculee 92-letna gospa in Immaculee močno objela. "Mislila sem, da je zame prepozno, da bi odpustila. Čakala sem, da bi od koga slišala to, kar ste povedali vi. Morala sem priti do spoznanja, da je mogoče odpustiti neodpustljivo. Zdaj sem našla svoj mir."
Marianne, odrasla pastorjeva hčerka, je dolgo skrivala dve tutsijski dekleti, a ko ni mogla več tvegati, ju je z avtom prepeljala v očetovo hišo, preoblečeni v morilki. Preden so šle na pot, je Marianne rekla dekletoma, naj se obnašata kot morilci, če hočeta preživeti. Vsakič ko so jih na cestni zapori ustavili, sta zgrabili mačeto ali puško in z njima mahali po zraku.
"Kričali sva kot zblazneli," je rekla Solange. "Vpili sva: Hutujska moč! Hutujska moč! Pobij vse ščurke! Pobij vse tutsijske pse! Morilcem je bilo najino obnašanje všeč." /.../ Ta dežela je ponorela. In večina teh fantov je pijanih ali močno pod vplivom marihuane. Videle smo vojake, ki so se ustavili s svojimi džipi ter morilcem izročili droge in alkohol za ohranjanje motiviranosti.
Kasneje, že v taborišču, kjer so Tutsije, ki so uspeli rešiti svoje življenje, varovali francoski vojaki, je Immaculee naletela na nekaj svojih sorodnic in ena od njih je imela pismo zanjo, zadnje pismo, ki ji ga je napisal njen ljubljeni brat Damascene.
... Skušal bom oditi iz države, vendar ne vem, ali mi bo uspelo. Če me ubijejo na poti, naj vas ne skrbi; dovolj sem molil ..., pripravljen sem na smrt ...
Nekaj tednov je Damascena skrival prijatelj Hutu, a potem je bil izdan.
"Kje je tvoja čedna sestra?" so morilci vprašali mojega brata. "Kje je Immaculee? Videli smo trupla ostalih ščurkov iz tvoje družine, toda z njo se še nismo pozabavali ... Kje je ona? Povej nam in pustili te bomo oditi. Če nam ne poveš, si bomo vzeli celo noč za ubijanje tebe. Povej nam, kje je Immaculee, in te pustimo oditi."
Damascene jih je pogledal iz svojega razbitega, oteklega obraza in se - kakor vedno - postavil zame: "Tudi če bi vedel, kje je moja sestra, vam ne bi povedal. Nikoli je ne boste našli. Pametnejša je od vas vseh skupaj."
Tolkli so ga z ročaji mačet in se mu rogali: "Je tako pametna, kot si ti? Imaš magistrski naslov, pa smo te vendar ujeli. In zdaj nam povej, kje se skriva tvoja sestra!"
Damacenu se je uspelo še enkrat postaviti na noge, nato se je morilcem nasmehnil. Njegova neustrašnost jih je zmedla. Umorili so veliko Tutsijev in vsakokrat uživali, ko so jih slišali prositi za svoje življenje. Damascenova umirjenost jih je prikrajšala za ta užitek. /.../
"Nadaljujte," je rekel. "/.../ Danes je prišel moj dan, da grem k Bogu. Čutim ga povsod okrog nas. /.../ Pomilujem vas, ker morite ljudi tako, kot bi šlo za kakšno otroško igro. Umor ni igra: če užalite Boga, boste plačali za svojo zabavo. Kri nedolžnih ljudi, ki ste jih posekali, vas bo zasledovala do vašega sodnega dne. Toda jaz molim za vas ... Molim, da bi uvideli hudo, ki ga delate, in prosili Boga odpuščanja, preden bo prepozno."
To so bile zadnje besede mojega brata. Čeprav nič ne more odvzeti bolečine zaradi okrutnega umora, sem ponosna, da se je morilcem postavil nasproti in umrl z istim dostojanstvom, s katerim je živel.
/.../
Pozneje sem izvedela, da se je eden izmed morilcev zlomil in več dni po umoru prejokal. Nenehno je govoril o vsem, kar sta on in Damascene počela skupaj /.../. Mučile so ga misli na dobroto, ki jo je moj brat izkazoval njemu in vsem drugim fantom, ki sta jih poznala.
"Nikoli več ne bom ubijal," je rekel. "Vedno bom imel pred očmi Damascenov obraz. Njegove besede me bodo vedno žgale v srcu. /.../"
Odpuščanje ... odpuščanje ... To je tisto, kar tako potrebujemo!
Vem, da Ruanda, moja rojstna dežela, lahko ozdravi, če se vsako srce nauči odpuščati. Več deset tisoč ljudi je bilo zaprtih zaradi ubojev med genocidom in zdaj jih začenjajo odpuščati v njihova mesta in vasi. Če kdaj, je zdaj nastopil čas za odpuščanje. Ruanda lahko spet postane raj, a potrebna bo ljubezen vsega sveta, da bo moja dežela ozdravila. Tako je tudi prav, kajti kar se je zgodilo Ruandi, se je zgodilo vsem nam. Genocid je ranil človeštvo.
Veliko se lahko spremeni zaradi ljubezni enega samega srca.
Immaculee Ilibagiza (s Stevom Erwinom): Preživela, da pričujem (Kako sem med ruandskim holokavstom odkrila Boga), knjiga je izšla 2010 v Mariboru pri Slomškovi založbi.
Preživela holokavst - Immaculee Ilibagiza, prvi del
Odpreti srce in odpustiti, tretji del
Galerija (2)
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
