Prevara vedno prizadene

Nekdo mi je povedal o svoji ločitvi na stara leta, pa jaz kar nisem mogla verjeti ... Še manj pa razumeti.
Dolga leta živita zakonca skupaj, na stara leta se pa ločita. Po 70. letu starosti. Le zakaj? Toliko časa je šlo, potem pa "naenkrat" ne? Kaj človek pričakuje od življenja? Če je doslej nekako šlo, kaj lahko človek na starost pridobi, če se ločita, če se razideta?
Res, tista zgodba mi kar ni dala miru. No, podrobnosti ne poznam, vem pa, da je šlo tudi za varanje. Le kaj išče človek, da še na stara leta ne najde miru pri svojem "partnerju"? Večkrat sem slišala reči, da se kdo na stara leta loči, ker bi rad imel še kaj od življenja!
In sem se spraševala, kaj je to - imeti še kaj od življenja! Kaj imeti!?

Pred kratkim sem zvedela še za eno tako zgodbo ...
Mož in žena se ločujeta po 77 letih zakona!
Poročila sta se l. 1934 in rodilo se jima je 5 otrok, imata tudi vnuke in pravnuka.
Tako sta "mirno" živela do pred desetimi leti, recimo do l. 2000, ko je mož odkril stara ženina pisma ljubimcu - pisma iz 40. let prejšnjega stoletja.
Žena je priznala svoj greh (natančnega o grehu ne vem) in pričakovala, da je že dovolj časa "pridna", da ji bo odpuščeno, toda moža je prevara tako prizadela, da se je za več tednov odselil k sinu. Potem se je vrnil k ženi, vendar so se začeli prepiri, ki so trajali 10 let - in tako se ločujeta 99-letni mož in 96-letna žena ...
Zgodba je morda nenavadna, vendar jasno pove o tem, da nezvestoba ne more biti nekaj lahkotnega in da zelo prizadene. Najbrž vedno zelo prizadene.
Morda manj prizadene, če varajoči ne pove (sam nosi breme, saj menda je breme!?), ne prizna?
Ne vem pravzaprav, vendar mislim, da varajoči ne more razviti globokega odnosa v zakonu, če ni s sozakoncem iskren. Potem sam izgublja. Če ne upa priznati tega, kar dela, dela sam sebi škodo. Sam sebi in sozakoncu.

Zgodba o skoraj sto let starem paru iz Italije pove, kako zelo rani nezvestoba ... sploh v zvezi z njo laži, sprenevedanja, hinavščina.
Prikrivanje in omalovaževanje težkih stvari in pometanje pod preprogo lahko strašno rani in povzroča še dodatno bolečino.
Za srečen zakon je potrebno biti iskren. Splača se. Splača se tvegati. (Torej počni samo to, kar sme vedeti tudi sozakonec!) Brez tveganja (takega, da človek zaupa sozakoncu) ni mogoče napredovati v odnosu mož-žena.
V življenju je nujno tudi odpuščanje. Tudi med zakoncema.
Za zakon se je potrebno po/truditi vse življenje.
Krize so normalen del življenja, ni pa vseeno, kako jih rešujemo. Če kdaj vznemiri čustva enega ali drugega kdo izven njunega zakona, samo na sebi ni nič hudega ... hudo pa je, če potem tisti ne gre vase in če ne premisli svojega zakona in če ne išče pri njiju ... najprej pri njiju ... ne pa izven njiju. Ni hudo, če je kdo izven njune zveze komu od njiju všeč, hudo pa je, če tisti potem prestopi meje in išče srečo tam, kjer je v resnici ne more najti ...
Kolikokrat ljudje po neumnem izgubljajo dušni mir ...
Se splača?
Za "pet minut sreče"?

Vir zgodbe:
http://www.iskreni.net/druzina/zakon/17-zakon-v-krizi/1125-locitev-po-77-letih-zakona.html