Premalo odpuščamo, preveč pozabljamo

Mi premalo odpuščamo in preveč pozabljamo!

(Madame Swetchine)

Pozabiti ni isto kot odpustiti. Odpustiti je daleč od tega, da bi nekaj le potisnili v nek skrit kotiček in pozabili ali pa hoteli pozabiti.
Če smo nekaj "le" pozabili, še ni rana poceljena ... Če pa rana ni poceljena, mnogokrat ne reagiramo in ne delamo iz miru srca, temveč iz bolečine ... ki pa si je včasih niti ne priznamo. In zato včasih niso vsa naša dejanja "čista".

Dobro je, če za nesporazumi, težkimi stvarmi, dogodki ... ne ostaja nezaceljena ali slabo zaceljena rana, skrita pod površjem.
Dobro je šele tedaj, ko pridemo tako daleč, da čeprav se rane zavedamo, ostajamo mirni in vemo, da je odpuščeno - nam in drugim.

Morda je pa največja modrost odpuščanja v tem, da zmoremo reči: hvala za vse ... Hvala tudi za bremena, tudi za krivico, tudi za bolečino. Vse to je življenje. Brez preizkušenj, brez padcev ... ni zorenja.