Predolgi štruklji in hrenovke in kr ene navade

Sodelavka me pokliče: "Ana, kje si? V kateri lonec ti daš kuhat štruklje?"

V hodniku se ravno pogovarjam z obiskovalcem, pa zakličem: "V dovolj velik lonec."

"Ne gre, štrukelj je predolg!" pravi Lina.

Zasmejem se: "Odreži oba konca!"

Lina se začudi, a reče: "Ne morem, zmrznjen je."

"Pridem, ga bom že stlačila v kastrolo!" rečem.

"Samo da se ne boš opekla!" zaskrbi Lino.

"Ne ne, bo že šlo," se smejem in ob tem se spomnim na zgodbico o hrenovkah. Seveda jo nemudoma povem obema poslušalcema:

Nekoč prijateljici skupaj kuhata hrenovke. Ena od njiju vzame hrenovko in jo na obeh konceh malo odreže, preden jo da v lonec. Pa se druga začudi, zakaj to dela.

"Ja, tako se pač kuha hrenovke."

"Aja? Zakaj ... kako to?" se čudi druga.

"Pri nas tako to delamo!"

"Pri nas pa ne, pri nas kuhamo cele hrenovke."

Prva obstane in prvič v življenju pomisli, zakaj pri njih odrežejo oba konca hrenovk. Ko pride domov, vpraša svojo mamo, zakaj pravzaprav odrežejo oba konca hrenovk.

Mama pravi: "Ne vem, mene je tako naučila moja mama."

Dekle gre vprašat babico, a babica prav tako kot mama pove, da ne ve, da je pač tako kuhala že njena mama. Zdaj gre dekle še do prababice in postavi svoje vprašanje.

Prababica se začudi: "Kaj, a še vedno niste kupili večje kastrole?" Prababica je pred precej desetletji pač imela premajhno posodo!

Vsi trije se nasmejemo in potem smeje se pohitim v kuhinjo in velik zmrznjen štrukelj potlačim v največji lonec, previdno ga potiskam v krop, da se končno toliko ukrivi, da je lepo potunkan. Pa še enega, da bo dovolj za naše lačne bolnike, tiste, ki bodo štruklje lahko jedli. Nekateri take hrane ne morejo.

Kuham, obenem pa razmišljam, koliko raznih navad je vsepovsod, nastale so v nekem določenem okolju in času, pa mnogokrat nihče ali skoraj nihče ne ve, zakaj se je to zgodilo. Marsikakšna navada človeku olajša življenje, nekatere mu pa otežijo, celo zagrenijo.

Stara navada - železna srajca, pravi pregovor.

To velja za navade na vseh področjih življenja. Tako doma kot na cesti, v šolah, službah ...

Ni dobro, kadar postanejo kakšne sicer lepe stvari samo stare navade brez prave vsebine. Prav tako se lahko zgodi s prazniki, praznovanji, obredi. Dati npr. otroka krstiti samo zato, ker se spodobi, ali zato, ker pač tako delajo drugi, ali pa se poročiti cerkveno samo zaradi zunanjih stvari, obrede o/siromaši.

Tudi marsikakšen zakon ohranja kakšne navade, ki so že zdavnaj preminile. Tukaj je precej dokazov, da je res tako: Pametni in nespametni zakoni in predpisi.