Narava in zdravje14. februar 20143535 branj

Predlog vladi - pomoč pri odpravljanju posledic požleda

Kakšne hude naravne nesreče se ne bi zgodile oz. ne v taki meri, kot so se, če bi ljudje živeli bolj v sožitju z naravo. A vsega nismo ljudje krivi.

Ob izredno veliki škodi, ki jo je naredil pred kratkim žled (predvsem na lesu in na onemogočenih možnostih premikanja in komunikacije ... - Predvčerajšnjim sem dobila prijateljičin SMS: "Novica dneva: Dobili smo elektriko!" Kaj to pomeni - po tolikem času!), sem se spomnila na to, kar sem slišala v Kočevskem rogu na predavanju gozdarke: Ko so tam na novo pogozdovali s smrekami, so naredili napako: posadili niso avtohtone vrste smreke, ki prenese veliko snega na vejah, pač pa neko drugo vrsto.

Avtohtona smreka ima veje povešene, sneg zdrsi z vej. Nekatere vrste smrek imajo veje, ki rastejo proti nebu - in te se lahko pod težo snega zlomijo ... Na višjih geografskih območjih ni nepomembno, kaj nasadijo.

To je delček, kjer je človek tisti, ki lahko sodeluje z naravo ... ali pa je ne upošteva ...

Prve 4 fotografije so iz okolice Polhovega Gradca. (Vse fotografije, ki so v prispevku, sem skopirala s FB:)

V teh časih sledimo novicam, hvaležni vidimo, koliko ljudi pomaga na terenu, koliko ljudem ni vseeno za tiste, ki so v tej ledeni ujmi utrpeli največ škode.

Marsikdo je podpisal peticijo v podporo gasilcem. Gasilci so naredili ogromno dobrega.

Z veseljem sem pogledala kratek zapis o tem, kako pomaga v tej ujmi tudi Gorska reševalna službaTolmin.
Iz zapisa Miljka Lesjaka (fotografije več gorskih reševalcev):

Domačije, vasi, doline, ponekod kar cele planote so ostale odrezane od sveta zaradi podrtih dreves, ki so ceste spremenile v neprehodna področja. Brez elektrike, brez redne dostave hrane, brez telefonskega signala, brez dobrin, ki smo jih navajeni v vsakdanjem življenju.
Z odpravljanjem posledic se sedaj poleg pristojnih služb ukvarja ogromno število prostovoljcev. Tudi Tolminski gorski reševalci smo med njimi. Dostava hrane, agregatov, zdravil in goriva na domačije, ki so že več kot teden dni odrezane od sveta in do katerih se je mogoče prebiti samo peš skozi labirint podrtega drevja. Obiskovanje starejših občanov, ki so več kot teden dni brez stika z dolino, brez elektrike, brez telefonskega signala in tudi brez možnosti, da bi v primeru bolezni poklicali pomoč. Videti in doživeti bi morali zadovoljstvo in hvaležnost teh ljudi ob spoznanju, da niso pozabljeni in da lahko računajo na pomoč.
Velikokrat so nas v teh dneh iz Štabov CZ napotili na teren. Tudi na pomoč delavcem Elektra pri obnovi električnih daljnovodov in vzpostavljanju normalne oskrbe z električno energijo na težko dostopnih območjih. /.../
Tudi v prihodnje ne bomo nikomur odrekli pomoči, pa čeprav se najdejo tudi taki, ki menijo, da to ni področje dela gorskih reševalcev. Dokler se sami, potrebni pomoči, ne znajdejo na drugi strani.

Prav tako sem z veseljem opazila zapis o tem, kako je pomagala vojska.

Sploh ob tem, ko sem videla v raznih komentarjih obtoževanje vojske, da nič ne dela.

Mi je pa rekel nekdo, da kot prostovoljec človek sme uporabljati motorno žago, medtem kot je kot vojak ne sme, če nima opravljenega izpita za delo z žago.

Po eni strani se čudno sliši, je pa res, da se dogajajo razne nesreče, ker ljudje premalo vejo o delu, ki ga opravljajo, in o strojih, ki jih uporabljajo (o tem govorijo tudi nesreče ob agregatih).

In zdaj?

Kako naprej?

Jaz predlagam, da bi zdaj država, uradi, zavodi ... zaposlili nezaposlene ljudi, mnogi bi tako dobili delo ... in plačali bi jim delo ... kdor dela, ima pravico do plačila! Tako bi vsaj delno rešili problem brezposelnosti, ljudje bi za denar delali in pridobili občutek koristnosti, ki ga mnogi brezposelni nimajo.

Ni potrebno biti vedno prostovoljec, da kaj delaš, ko službe pač ne dobiš.

In vedno so skrite rezerve za skromne plače. Vedno so.

Res je, da če je država skupnost ljudi, potem bi morali absolutno gledati drug na drugega.

Resnično bi morali pomagati drug drugemu in tisti, ki imajo visoke plače, bi dejansko morali dati od "svojega" revnejšim.

Imeti malo in živeti skromno ni težko, če ob tem lahko ohranjamo človeško dostojanstvo, če imamo vendar res za skromno življenje, če država ali tisti posamezniki "nad nami" ne odirajo do skrajnosti, dobesedno do gole kože ali celo še dlje.

Seveda dela v gozdu ne bo zmanjkalo prav hitro, tako da bo dobilo tam delo lahko veliko ljudi, tudi prostovoljci bi bili vedno dobrodošli.

Ampak ljudje, ki nimajo zaposlitve, bi morali imeti možnost, da za svoje delo vendar dobijo tudi denar.

Poleg tega bi predlagala, da razne skupine, ki načrtujejo počitnice, tabore in podobno (npr. taborniki, skavti ipd), razmislijo, če bi imeli morda letos pomladi in poleti bolj delovne tabore in bi skušali koristiti skupnemu dobremu naše domovine.

Morda ne bi bilo slabo, če bi bile možne tudi organizirane delovne počitnice v gozdu, ponudba za družine.

Starši in večji otroci bi delali, maljši bi se pa svobodno igrali in morda spoznavali gozd res od blizu.

Ni nujno iti na morje, da se temu potem reče: počitnice. Ali pa dopust.

In glede lesa, podrtih in poškodovanih dreves.

Potrebno bi bilo, da bi strokovnjaki šli skozi gozdove, si vse ogledali in natančno označili posamezna drevesa, s katerimi je potrebno kaj narediti.

In potem bi delavci, ki bi gozdove reševali, natančno vedeli, kako in kaj z vsem tem.

Tako bi naredili lahko veliko drv (za precej let naprej), bi pa gotovo lahko rešili veliko lesa, ki bi bil uporaben za kaj več kot za drva, za deske, za tramove, za pohištvo itd. Le potrebno bi bilo pohiteti, da les ne leži predolgo na tleh v gozdu, na vlažnih tleh, izpostavljen vsem vremenskim pogojem ...

In ko nameravam končno objaviti prispevek, ki sem ga pisala nekaj dni, opazim prispevek Ivane Karbe.