Preden spregovoriš, poslušaj.
Preden napišeš, premisli.
Preden zapraviš, zasluži.
Preden investiraš, razišči.
Preden kritiziraš, počakaj.
Preden moliš, odpusti.
Preden obupaš, poskusi.
Preden se upokojiš, prihrani.
Preden umreš, daj.
William Arthur Ward
Oja, pa še kako je pomemben vrstni red!
Kolikokrat človek sodi ... in mnogokrat prej, kot neko zadevo sploh pozna vsaj za silo, kje šele, da bi jo raziskal.
Res je pa tudi, da se nekatere stvari prepletajo ... se dogaja marsikaj hkrati ...
Pogovor je tako poslušanje kot govorjenje, vsekakor pa naj bi imeli ušesa vedno pripravljena, da slišijo. In srce tudi. Kajti poslušamo s srcem - če samo z ušesi, slišimo le napol. Ali le delno, le del, ki je mogoče obremenilen ...
Koliko ljudi srečam, ki so tako zelo neslišani!
Pravijo, da je Bog človeku dal dvoje ušes in ena usta, da bi še enkrat toliko poslušal kot govoril ...
In molitev?
Če bi morali najprej odpustiti, potem morda nikoli ne bi mogli moliti!!
Na začetku maše je molitev Vsemogočnemu Bogu in vam, bratje in sestre ...
"Vsemogočnemu Bogu in vam, bratje in sestre, priznam, da sem grešil v mislih, besedah in dejanju, mnogo dobrega opustil in slabega storil. Žal mi je, zelo mi je žal. Zato prosim sveto Devico Marijo, vse angele in svetnike in tudi vas, prosite zame Boga, nebeškega Očeta." (Wikipedija)
Tako kot naj bi se na začetku maše zbrali in ubrali sami s seboj, z občestvom ob nas, posebej pa seveda z Bogom, tako naj bi bilo tudi ob pogovoru ... Da bi bil kvaliteten ... vreden.
Prošnja za odpuščanje. Da bi mogli odpustiti.
Odpuščanje ponavadi ni zamah s čarobno paličico, sploh pa ne tedaj, ko gre za zelo hude stvari.
A če se trudimo, da bi odpustili, potem, mislim, moremo moliti ...
Preden smemo zapraviti, moramo zaslužiti! Kako velika resnica!
Mislim sicer, da če nekaj zares zaslužimo, potem zelo gledamo, kako bomo uporabili ... (ali je pravi izraz "zapraviti", kajti ima slabšalni prizvok?)
Stvari, ki jih zares zaslužimo, marsikdaj bolj cenimo kot tiste, ki so nam bile kar tako dane. (So pa tudi "stvari", ki so nam dane, darovane, podarjene - in smo zanje zelo hvaležni.)
Preden umreš - daj. Potem itak ne moremo!
"S seboj" ne moremo nesti ničesar, kar bi vezali nase.
Kar pa lepega naredimo, je v srcu ... in tisto ostaja ... Tisto je edina vrednost, ki jo imamo. Ki šteje.
Kolikokrat človek sodi ... in mnogokrat prej, kot neko zadevo sploh pozna vsaj za silo, kje šele, da bi jo raziskal.
Res je pa tudi, da se nekatere stvari prepletajo ... se dogaja marsikaj hkrati ...
Pogovor je tako poslušanje kot govorjenje, vsekakor pa naj bi imeli ušesa vedno pripravljena, da slišijo. In srce tudi. Kajti poslušamo s srcem - če samo z ušesi, slišimo le napol. Ali le delno, le del, ki je mogoče obremenilen ...
Koliko ljudi srečam, ki so tako zelo neslišani!
Pravijo, da je Bog človeku dal dvoje ušes in ena usta, da bi še enkrat toliko poslušal kot govoril ...
In molitev?
Če bi morali najprej odpustiti, potem morda nikoli ne bi mogli moliti!!
Na začetku maše je molitev Vsemogočnemu Bogu in vam, bratje in sestre ...
"Vsemogočnemu Bogu in vam, bratje in sestre, priznam, da sem grešil v mislih, besedah in dejanju, mnogo dobrega opustil in slabega storil. Žal mi je, zelo mi je žal. Zato prosim sveto Devico Marijo, vse angele in svetnike in tudi vas, prosite zame Boga, nebeškega Očeta." (Wikipedija)
Tako kot naj bi se na začetku maše zbrali in ubrali sami s seboj, z občestvom ob nas, posebej pa seveda z Bogom, tako naj bi bilo tudi ob pogovoru ... Da bi bil kvaliteten ... vreden.
Prošnja za odpuščanje. Da bi mogli odpustiti.
Odpuščanje ponavadi ni zamah s čarobno paličico, sploh pa ne tedaj, ko gre za zelo hude stvari.
A če se trudimo, da bi odpustili, potem, mislim, moremo moliti ...
Preden smemo zapraviti, moramo zaslužiti! Kako velika resnica!
Mislim sicer, da če nekaj zares zaslužimo, potem zelo gledamo, kako bomo uporabili ... (ali je pravi izraz "zapraviti", kajti ima slabšalni prizvok?)
Stvari, ki jih zares zaslužimo, marsikdaj bolj cenimo kot tiste, ki so nam bile kar tako dane. (So pa tudi "stvari", ki so nam dane, darovane, podarjene - in smo zanje zelo hvaležni.)
Preden umreš - daj. Potem itak ne moremo!
"S seboj" ne moremo nesti ničesar, kar bi vezali nase.
Kar pa lepega naredimo, je v srcu ... in tisto ostaja ... Tisto je edina vrednost, ki jo imamo. Ki šteje.
Galerija (1)
Zrnce soliBlagor ubogim v duhuMilost odpuščanja
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
