Praznih rok in odprtega srca
Včasih so prazniki tako prazni ... Samo nekaj zunanjega.
Včasih so prazniki tako prazni ...
Samo nekaj zunanjega. Zaigranega. Lažnega.
In zato bolečega.
Človek bi jokal, pa se ponavadi smehlja.
Le zakaj bi kazal svojo bolečino?
Hkrati je pa potrebno biti prazen, da je v srcu prostor za Lepo, Dobro, Sveto.
Če smo natlačeni z vsem mogočim, potem morda sploh ni prostora za to, da pride v nas najlepše sporočilo ...
Ali pa pride in se izgubi v množici vsega ... je le še dodatna šara ... Še nekaj neresničnega, nepristnega ... Balast.
Ko se pogovarjam z otroki pri verouku o tem, kaj je bistvo božiča, dobim zelo različne odgovore.
Takele: Jaslice! - Pa drevešček! - Pa kadili smo s kadilom in blagoslovili z blagoslovljeno vodo hišo! - Pa darila so! Božiiiiček! - Dedek Mraz! (Ja, celo dedek Mraz se kakšnemu otroku zdi bistvo božiča!)
Takele: Jaslice! - Pa drevešček! - Pa kadili smo s kadilom in blagoslovili z blagoslovljeno vodo hišo! - Pa darila so! Božiiiiček! - Dedek Mraz! (Ja, celo dedek Mraz se kakšnemu otroku zdi bistvo božiča!)
Kakšen otrok pa reče: Jezus!
Ja, Jezus je bistvo božiča!
Jezus, njegovo rojstvo!
Brez Jezusa, brez njegovega rojstva pač ni božiča! Božič se naj bi zgodil v naših srcih. V srcih, kjer je prostor za Dete.
Zgodba:
Ko so angeli prišli povedat pastirjem, da se je rodil Odrešenik in da ga bodo našli v hlevčku, so pohiteli tja, da ga vidijo, pozdravijo, počastijo! Vsak je malemu otroku in njegovi družini tudi kaj nesel, nekaj od tega, kar je imel.
A bil je majhen pastirček, ki ni imel ničesar. Težko mu je bilo, vendar se je vseeno odločil iti pogledat in pozdravit Jezuščka.
Plaho je obstal ob vhodu, naprej ni upal. Srečen je bil, da malo Dete vidi, četudi ne čisto od blizu.
Marija, ki je pestovala Dete, je opazila malega dečka. Videla je njegove prazne roke. Pa je pastirčka povabila bližje in v njegove prazne roke posadila malo Dete!
Imel je prostor za Dete!
Niso darila najbolj v tem, kako so velika, kako so draga, kako so aranžirana, koliko ljudi vidi, kaj damo.
Včasih morda ob prazniku sploh ne začutimo bistva praznika, če smo pozorni predvsem na darila.
Morda nek dragi človek sploh nima občutka, da je on tista glavna oseba, ko je toliko poudarka na nenujnih stvareh.
Bistvo lepega je, da odnosi zacvetijo, osrečeni sta obe strani.
Včasih se človek preveč ustavlja pri (lastnem) darilu. O, kaj sem dal! Kako sem dober!
Ne, ne govorim proti darilom, vem tudi, da mnogi dajo darilo tako neobremenjeno in tako iz srca, da resnično razveselijo. Govorim le, da včasih razna darila ovirajo najlepše stvari.
V zgornji zgodbici je pastirček prišel praznih rok ... in čistega srca. Če smo praznih rok, moremo sprejeti tisto, kar nam daje kdo drug, kar nam daje prijatelj ... kar nam daje Jezus.
Mali pastirček je tako sprejel samega Jezuščka, največje darilo.
Tudi mi moremo biti darilo drug drugemu. In moremo sprejemati najdragocenejše drug od drugega ... če smo čistih src in odprtih dlani, ki niso obremenjene s kupom materialnih "dragocenosti" ...
Galerija (1)
Ščepec soli
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
