Pravljica o treh prstanih

Nekaj za dušo:

Nekoč je živel kralj, ki je dolga leta vladal svojemu velikemu kraljestvu; premagal je svoje sovražnike in delal dobro svojim prijateljem, preživel je mnogo veselih in tudi mnogo žalostnih ur. Zdaj je star in belih las sedel na svojim prestolu. In ko se je večkrat spominjal svojega življenja, se mu je zdelo, da so bile vesele ure njegovega življe­nja le kot kapljica na robu keli­ha, turobnih ur pa je bilo toliko, da so napolnile kelih do roba, toliko, da so celo stekle čezenj. In mislil si je, da tako pač je in se je temu uklonil.

A vendar je razmišljal, če ne bi mogel olajšati življenja svojim otrokom, tako da bi jim kelih napolnile njihove vesele ure, turobne ure pa bi bile le kapljice na robu keliha.
Razmišljal je o tem, toda ni vedel, kaj naj naredi, da bi jim pomagal.

V njegovem vrtu je blizu široke reke stal paviljon, tja je vedno raje zahajal in ostajal tam čisto sam, opazoval je naravo in v poznih nočeh razmišljal.

Pomembni ljudje na dvoru so ga zdaj imeli za čudaka in mislili so si, da bo ali kmalu umrl ali pa od­ložil svojo krono.
Kralj pa je bil bister in je kmalu opa­zil, da za ponižnimi obrazi nje­govih velikašev bije zlagano in nezvesto srce. Ven­dar tega ni pokazal, mislil pa si je, da bi bil za njegove otroke največji blagor, če bi lahko spre­gledali človeška srca, ko bi lah­ko na prvi pogled ločili varljivi videz od resničnega človeka.

Nekega večera je sedel pred svojim paviljonom nad reko, potopljen v turobne misli, in zagledal je majhen čoln, ki ga je nosilo po reki navzdol, naravnost proti njemu. V čolnu je sedela v temno ruto zavita žena.
Žena je stopila na obalo in se približala presenečenemu kralju.
Priklonila se je in sedla po­leg njega na klop; imela je resen in star in dober obraz, njen pogled je kralja spominjal na dobroto njegove mame.
"Kdo si?" jo je vprašal polglasno.
"Pridem k tistim, ki jim je težko pri srcu," mu je odgovorila žena.
"In jaz sem eden tistih?" je vprašal kralj.
"Mar ne iščeš resnice?" je vprašala žena, "in vsakomur, ki išče resnico, je težko pri srcu."
Žena je iz svojega temnega oblačila vzela tri prstane, podržala jih je na odprti dlani, jih nekaj časa pozorno opazovala in potem rekla:
"Tale, ki ga vidiš na levi, je prstan resnice, in dokler ga nosiš na svoji roki, ti ne bo ostalo nič skri­to, vse, kar imajo ljudje v srcih, boš vedel. Ljudje se bodo pogovarjali s teboj kot ponavadi, toda poleg njihove­ga glasu boš slišal še čisto tih glas njihovih src - glas resnice.
Tale v sredini je prstan slepitve in dokler ga boš nosil na svoji roki, se ti bo zdelo dobro in lepo in ljubko vse, kar ti bodo ljudje rekli. Brez sumničenj in trpljenja boš in tvoje srce ne bo nikoli težko.
Tale pa, ki ga vidiš na desni, je prstan ljubezni; če ga nosiš na svoji roki, boš slišal tako glas resnice kot glas slepitve, toda tvoje srce bo gradilo most med njima. Ljudi boš gledal z usmiljenjem in ljubeznijo.
No, zdaj pa izberi enega, premisli dobro, preden se odločiš."
Kralj je hitro rekel: "Tako dolgo sem trpel zaradi človeške zlaganosti, da ne potrebujem nobenega časa za premislek. In če mi res hočeš dati enega od teh prstanov, mi daj prstan resnice, da bo že enkrat konec teže v mojem srcu."
Tedaj ga je žena pogledala, kakor da bi ji ne bilo čisto prav, a rekla je samo: "Kakor hočeš, naj bo pa tako."
In nataknila mu je prstan na roko.
Potem je dodala: "A če pa bi te morda resnica nekoč utrudila, pridi na večer sem, sedi in zasuči prstan trikrat okrog prsta ... Prišla bom k tebi."
Toda kralj se je nasmehnil: "Kako naj resnica utrudi človeka, vse življenje sem jo iskal? Naj te to ne skrbi. In prisrčna hvala za tvoje darilo!"
Žena se je dvignila, ga pozdravila in se spet spustila po stopnicah, stopila v svoj čoln in se z njim odpeljala.

Kralj je vstal in se vrnil v palačo. Njegovo srce je hrepenelo po tem, da bi slišalo resnico, samo resnico in nič drugega kot resnico, pa vendar se je obotavljala njegova noga, ko je zapuščal paviljon, in pri srcu mu je bilo silno tesno.
Med rožnimi gredicami je naletel na starega vrtnarja, ki je služil že njegovemu očetu; vrtnar ga je ponižno pozdravil in ga s tem zdramil iz njegovih misli. Kralj ga je vprašal, če mu je kljub njegovi starosti še zmeraj v veselje delo na vrtu. Vrtnar mu je odgovoril, da delo pod dobrim vladarjem ni težko.
Kralj, ki je bil z mislimi pri ženi, ki ga je obiskala v paviljonu, je le na pol poslušal, ampak naenkrat je pretresen ugotovil, da je slišal tudi nek tihi glas, za katerega se je zdelo, da ne prihaja iz vrtnarjevih ust, ampak iz starčevih prsi; in ta glas je bil jezen in zagrenjen in je govoril: "Naj vas vse skupaj pobere kuga, vas, gospodo in vaše otroke. Zapravljate čas v brezdelju, živite pa od našega garanja!"
Tedaj je kralja zmrazilo v dno srca, kot bi nad prelepim vrtom ugasnilo sonce. A nič ni rekel, le strmel je v čepico v vrtnarjevi roki in končno odšel z utrujenim korakom. Pred svojo palačo se je ustavil in dolgo premišljeval, ali je vrtnarju kdaj storil kaj žalega. Spomnil pa se je le dobrega, in tudi, da je bil že njegov oče dober do njega in mu je celo podaril hišico, da je lahko v njej bival vse življenje.
V sprejemnici je videl dvorjane, ki so čakali nanj, toda bal se jih je ogovoriti; odšel je naravnost v svoje sobane in dal poklicati le kanclerja in svoje tri sinove, ker se je spomnil, da je delegacija nekega daljnega kraljestva prinesla neko sporočilo in je zdaj čakala na odgovor.
Ko so vstopili, jim je pokimal in vprašal kanclerja, ali bi ljubezniv odgovor tujim odposlancem služil dobrobiti kraljestva. Kancler se je priklonil in kralj je videl, da so tudi njegovi lasje zdaj že čisto sivi. Ljubeznivost da razvaja oblastižejne, je dejal kancler, zato je bolje reči "ne".
Kralj je prisluhnil spoštljivemu glasu in spet je za­slišal oni nežni glas, ki kot da je prihajal iz kanclerjevih prsi: "Če bomo rekli 'ne', nas bodo preplavili z vojno. Tvoji sinovi bodo poželi slavo in potem bo končno prišel čas, da tebe, norca in sanjača, vržemo s prestola in začnemo novo vladavino. In vse nitke bodo v mojih rokah, delal bom, kakor se mi bo zahotelo."
Tedaj se je kralj prestrašil še bolj kot prej; dolgo je gledal skozi okno na vrt, ki se je že izgubljal v temi, nato pa se je obrnil k svojemu najstarejšemu sinu.
"Kakšno je tvoje mnenje, ljubi sin?" ga je vprašal.
Kraljevič je odgovoril, da je še premlad za trdno mnenje, a da se pred kanclerjevo modrostjo in zvestobo nič ne more skriti.
In kralj je spet zaslišal tihi glas, poln zasmeha in nadutosti: "Ti, stari mož, bi storil bolje, če bi ostal v svojem paviljonu in še naprej gledal zvezde. Mikata me krona in meč in tvoje stare roke mi tega ne bodo preprečile."
Kralj pa je spet dolgo zrl na vrt. Potem je vprašal za mnenje svojega drugega sina.
"Oče me preveč čisla," je odgovoril ta, "jaz sem deček in bi to še nekaj časa rad ostal."
Toda tihi glas je šepetal: "Deček, da, toda vem, da je rnladost oster meč. In padel bo, kdor se bo temu meču upiral! Četudi je to siva glava!"
Potem je kralj dolgo časa gledal najmlajšega sina in zdelo se mu je, da mu pogled vrača z žalostnimi očmi. Vendar se ni mogel odločiti, da bi ga vprašal.
Nato je odločil: "Odposlanci naj dobe dober in prijateljski odgovor," in tiho dodal: "Mlade roke naj skomina po igračah in ne po meču."
To je zmedlo starejša sinova in kanclerja, spogledali so se in počasi odšli iz sobane. Najmlajši sin pa je pokleknil pred očetom, mu poljubil roko in ga vprašal: "Zakaj pa mene nisi vprašal, ljubi oče?"
"Bal sem se," je odgovoril kralj; pobožal je sina po laseh in ga nato odpustil.
Kralj je še nekaj časa zrl v temni vrt in njegovo srce je bilo težje kot prej. Tisto noč je ležal brez spanca in brez veselja mislil na novo jutro.
Potem je minilo več mese­cev. Kralj je spoznal tihi glas resnice v vsem svojem kraljestvu. Povprašal je bil pri velikih in malih, pri vojščakih in duhovnikih, pri kmetih in pastirjih. Samo pri otrocih se mu je zgodilo, da je tihi glas povedal isto kot oni glasni. Čutil je, kako je njegovo srce postalo mračno in jezno, kakor ni bilo še nikoli.
Tedaj se je zgrozil nad samim seboj in spoznal je, da ima nekaj, kar ne pripada nobenemu človeku in da je dano le bogovom, da slišijo oni drugi glas brez zamer ali žalosti.
Sklenil je, da bo poklical ženo, da ji vrne prstan, a pred tem se je odločil sprejeti še zadnjo bridkost: govoriti z najmlajšim sinom, s tem pogovorom je vse te mesece odlašal, ker se je bal, da bo resnica prekruta.

In ko je videl najmlajšega a sina, kako se igra s svojimi psi, ga je s težkim srcem vprašal: "Misliš, da sem bil dober kralj?"
Tedaj je deček zgrabil njegovo roko in jo z žarečimi očmi poljubil ter mu rekel: "Nikoli ni bilo boljšega vladarja tega ljudstva od tebe, gospod oče, in nikoli ne bo boljšega."
In drugi glas je rekel tiho in hlipajoče: "Ti ubogi, ljubljeni oče, mar ne veš, da so vsi hudobni in lažnivi in da čakajo na tvojo smrt, jaz pa bi dal svoje mlado življenje, da bi bil ti spet enkrat iz vsega srca vesel?"
Kralj je dolgo časa stal, z rokami na mladem temenu, in brezmejna blaženost je preplavila njegovo prej tako otožno srce. "Torej le ni bilo zastonj, da sem vzel to prstan," je pomislil, "in na kolenih se bom zahvalil ženi, ko ji ga bom vrnil."
In potegnil je dečka k sebi, ga stisnil na svoje prsi in ga poljubil.
Potem je šel počasi proti paviljonu, in ko je tretjič zasukal prstan na svoji roki, je že videl prihajati čoln in odleglo mu je, kot bi mu padel kamen z njegove duše.
Ko je žena sedla poleg njega na klop, ji je rekel: "Hvala ti za ta prstan! No, zdaj ga pa le vzemi nazaj, kajti resnica me je utrudila in pri srcu mi ni bilo nič lažje, ko sem ga nosil, kot prej, ko ga nisem imel."
Žena je prikimala, vzela prstan in mu ponudila, da izbere še med preostalima prstanoma.
Kralj je segel po prstanu slepila in rekel: "Takrat si obljubila, da bom vse videl dobro in lepo in ljubko, če bom nosil ta prstan. Zdaj si pa res ne želim nič drugega, kakor da bi bil brez zamer in trpljenja."
Tedaj ga je žena spet pogledala, kot da bi ji ne bilo prav, rekla pa je samo: "Kakor hočeš, pa naj bo tako." In nataknila mu je prstan na roko in rekla:
"Če pa te bosta kdaj slepilo in lahko srce utrudila, veš, kaj ti je storiti."
In potem je odšla spet dol po stopnicah, stopila v čoln in odpeljala se je po reki. Kralj pa kar pričakati ni mogel, da bi se spet veselil svojega življenja; šel je nazaj skozi vrt in se ustavil pri mladih vrtnarjih, ki so vkopavali mladike, stare rastline pa presajali v lončke. Odkrili so se, ko so ga videli prihajati, on pa jih je vprašal, če jih veseli njihovo delo v njegovi službi.
Nasmehnili so se in vsi v en glas odgovorili, da si ne bi želeli nič lepšega na svetu kot biti v njegovi službi in od jutra do večera skrbeti za to, da bi se mogle njegove oči razveseljevati nad lepoto.
Toda kakor je kralju pri teh besedah zaigralo srce, pa je slišal tudi neki oddaljeni glas: "Pazi! Pazi!" In ni vedel, od kod je glas prišel.
Tedaj je omahoval, ali naj gre naprej. "To mi je pa zamolčala," je pomislil, "da bom spet slišal glas." A potem je zamahnil z roko in šel veselo v svojo palačo.
In zdaj je bil svet zanj čisto nekaj drugega in sonce mu je sijalo od jutra do večera. Vsak obraz, v katerega je pogledal, se mu je zdel dober in ljubek, vsi glasovi so bili radostni in polni vdanosti.
Toda pri vsakem odgovoru, ki ga je dobil, je zaslišal opozorilni glas: "Pazi! Pazi!" in ni bilo dolgo, pa je začel hoditi skozi svoje sobane in po svojih vrtovih molče in se izogibati ljudem, ki jih je ugledal od daleč. Še vedno je bil brez zamer in trpljenja in vsako jutro je vstal vesel s svojega ležišča, vendar je čutil nekaj trpkega.
Šele čez mesece je opazil, da je njegov najmlajši sin kar naprej žalosten, da se ne igra več s svojimi psi in da konje pušča v hlevih. Tako mu je večkrat sledil z očmi; nekega večera pa je stopil k njemu in mu rekel: "Ljubi moj sin, če te kaj žalosti, mi povej, da ti bom pomagal, saj je moje srce lahko in želi vsem veselja!"
Deček je najprej zaskrbljeno gledal predse v tla, nato pa pogledal kralja in odgovoril: "Prej je bilo tvoje oko ostro in videl si v srca ljudi in bil žalosten. Zdaj je tvoje oko slepo in vidiš samo do ustnic ljudi in si vesel. In tako ne vem, ali je bolje biti žalosten v resnici ali biti vesel v laži."
Tedaj se je kralj prestrašil in še enkrat prisluhnil sinovim besedam in spoznal je, da je po več mesecih prvič molčal glas, ki je sicer prihajal do njega s tiho svaritvijo.
"Torej misliš," je vprašal čez čas, "da ni bistveno le to, da imamo na tem svetu radostno srce?"
"Mislim," je odvrnil deček, "da je dobro srce več od veselega in da si nič dobre usluge ne naredim, če si ušesa zamašim z voskom le zato, da bi ne slišal otroškega joka. In kdor je vesel z zamašenimi ušesi ali zatisnjenimi očmi, ta ne pozna prave radosti. Je kot mož, ki se umakne v klet, če se zgoraj v hiši pobijajo." Potem je kralj dolgo razmišljal. Kot da so se mu nenadoma odprle oči, je objel sina z obema rokama, ga poljubil in rekel:
"Blagor očetu, ki ima sina, kakršen si ti!" In potem je hitro šel k svojemu paviljonu, zavrtel prstan na svoji roki in čakal na ženo.
"Hvala ti," je rekel, ko je prišla in sedla poleg njega, "toda utrujen sem od nošenja tega prstana. In če si mi pripravljena dati še zadnjega, bi ga rad nosil. Povej mi le, kakšen glas bom slišal, ko ga bom nosil!"
Tedaj se je žena nasmehnila, nataknila mu je prstan in rekla: "S tem prstanom je pa tako, da boš slišal vse glasove, ki si jih slišal do zdaj. Toda to bodo le glasovi in tvoje srce se ne bo oziralo nanje. Spoznal boš resnico in laž, toda ljubezen bo zajela oboje, kajti ljubezen je več kot vsako od njiju." Tiho je položila svojo roko na njegovi roki in izginila, še preden je to opazil.
Potem je šel kralj počasi po vrtovih proti svoji palači in ko je v daljavi zagledal svojega starega vrtnarja, je naredil ovinek, da je prišel k njemu in ga prijazno vprašal, kako mu gre.
Stari mož se je zahvalil in menil, da je seveda vsak dan starejši "kakor tudi oní, gospod kralj," a da bo že še trajalo nekaj let. In ko je kralj kot iz daljave slišal glas resnice in glas slepila, se mu je nenadoma zazdelo, kot bi dobil nove oči, kajti videl ni niti hudobnega niti prijaznega obraza - videl je samo nekega starega moža, upognjenega od dela in skrbi, ki si je tudi želel, da bi mu enkrat šlo dobro; videl je starca, ki se je desetletje za desetletjem sklanjal nad svojim vsakodnevnim delom in pri tem pozabil na blaženost otroških let; videl je moža, po katerega bo prišla smrt, ne da bi mu privoščila drugačen počitek kot tistega zadnjega pod rušo. In velika, boleča ljubezen do tega moža in tisočev njegove vrste je kralju preplavila srce, tako da mu je položil roko na ramo in dejal: "Dragi moj, vedi, da vsi nosimo svojo težo in morda je breme tistega, ki vlada, težje od onega, ki služi. Zdaj pa se spočij in dovoli, da jaz poskrbim zate in za tvoje."
In preden se mu je stari mogel zahvaliti, je kralj že odšel dalje.
Zdelo se mu je, da se vrt, njegova palača in ves svet koplje v čudoviti, rdečkasti večerni zarji. Ptički so peli slajše kot sicer, vrtnice so dehtele nežnejše in ko mu je po stopnicah prišel naproti kancler, se mu je zdelo, da tudi njegovo sivo glavo obliva in krasi ista luč, tako da sploh ni poslušal njegovih besed, temveč ga je prijel za roko in mu rekel:
"Pobotaj se s svojim starim srcem in nehaj misliti na oblast. Kajti ko nama bodo sklenili roke pod poslednjo odejo, kaj bova s to svojo oblastjo? Poslušaj, kako sladko pojejo ptički, in poglej, kako lepo zahaja sonce. Ptičje žvrgolenje in čarobni žarki sonca so ogreli že toliko src - oblast pa ne greje, samo upogiba in upogiba gospodarje in hlapce."
In preden je zmedeni kancler lahko kaj odgovoril, se je kralj že odpravil naprej po stopnicah in mu izginil izpred oči.
V njegovi spalnici so bili ta dan zbrani dvorjani molčeči in potrti; kralj jih je dolgo časa le molče opazoval. A njegove oči so bile tako dobrotljive, da takih še nikoli niso videli ...
"Le mirno spite, sinovi moji in velikaši dragi," je končno rekel kralj. "In preden greste spat, pomolite, da vas ne začnejo obletavati kakšne čudne misli."
Tedaj so vsi molče odšli.
In od tega dne dalje se je vse bolj pogosto dogajalo, da je bila kraljeva ljubezen kot voda, ki je vabila k sebi vse žejne. Nihče ni videl globlje v njihova srca kot kralj in nihče ni videl več hudobije, zavisti in poželjivosti. Toda ko se je pogovoril z najhudobnejšimi in najpožrešnejšimi, so ti spoznali, da je kralj videl vse, ne le hudobijo, temveč tudi vzrok, zakaj se je kaj zgodilo. Nikoli ni kaznoval huje kot z besedo ali žalostnim pogledom, toda tudi nikoli ni pohvalil drugače kot z dotikom svoje roke ali z mehkim priklonom svoje glave. Niso mu rekli le Najmodrejši, temveč tudi Najvednejši. Zaupali so mu in niso več skrivali pred njim svojih misli in dejanj. Odprli so mu srce, kakor se cvet­lica odpre soncu.
Tako je vladal še dolga leta - tihi kralj, ki ni bil nikoli čisto vesel in nikoli čisto žalosten.

Ko je začutil, da bo kmalu umrl, je zbral svoje sinove in velikaše, jim povedal zgodbo o treh prstanih in nataknil prstan ljubezni svojemu najmlajšemu sinu na roko. "Ti ga sicer ne potrebuješ," mu je rekel, "kajti ti že imaš tisto, kar daje. Toda kakor poljana živalim nikoli ne more biti dovolj zelena, tako tudi srce kralja ne more biti nikoli dovolj dobro. Nosi ga v ljubezni in čutil boš, kako te bo on nosil v ljubezni. Resnica je dobra in slepilo je dobro, a najboljši je most, ki ga čeznju zgradi čisto srce."
Potem pa je želel ostati sam; vso noč je sedel ob oknu pred svojimi temnimi vrtovi in zjutraj je bil mrtev. In ljudstvo ga je pokopalo kot svetnika in če je kateri od otrok ali odraslih izgovoril laž ali nameraval narediti kaj hudega, so mu rekli: "Tiho bodi, kralj vidi vse!"
In potem se je tako pokarani umaknil in zdelo se mu je, kot da gredo stari, utrujeni koraki mrtvega kralja toliko časa z njim, dokler njegovo srce ni spet postalo dobro.

Ernst Wiechert:
Pravljica o treh prstanih

(Pravljico o treh prstanih sem obnovila - tudi precej skrajšala - po nekem zapisu na nekem blogu na e-dnevniku.)