November v naši deželi že diha,
mrzlo je že in pusto in mokro
in mrzel veter večkrat zapiha.
Na trti pa nekaj grozdov visi,
kljub dežju in vetru in mrazu
prav počasi počasi rdeči ...
Kdo ve, ali je mogoče,
da grozdek letos dozori,
čeprav sonce ni več vroče?
Tako je tudi z nami ljudmi:
Počasi počasi vsak raste, zori.
Hrepenenje iz oči vsakih sije,
tudi, ko srce komaj še bije,
tudi, ko za poslednji dih
se človek bori,
v njem upanje svetlo še tli!
Tako počasi zorimo -
prav do konca.
Tudi, ko je čisto tema,
tudi ko ni prav nič sonca ...
Naj potem odidemo polni svetlobe
v večno svetlobo,
polni svetlobe, ki je rasla
v preizkušnjah in ljubezni!
Naj tedaj ne bodo v nas več le želje žgoče.
A naše srce naj bo tudi tedaj
od ljubezni
in izpolnjenih hrepenenj vroče ...
Galerija (7)
Kapljica roseHrepenenje
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
