Pozeba v srcu

Vsako pomlad tako z veseljem začnem z delom na zemlji ... tako rada rahljam zemljo, sadim, sejem, tako rada opazujem prve zneke nove rsti, brstenje dreves, prve popke cvtov ... A hkrati upam, da ne bo zajela pozeba te mlade rasti ... Imam nekaj izkušenj s pozebo, ko smo tako upali, da bo z rastlinami vendar v redu ... da bodo premagale hud mraz.

V naravi je tako, da je veliko prilagajanja, da sožitje ostaja. Rastlina se ne more umakniti pred vremenskimi ekstremi, drevo se ne more prestaviti v zatišno lego. Gotovo imajo rastline nekakšne obrambne mehanizme, ki jim pomagajo preživeti trdo zimo.

A potem, ko je vse več svetlobe, ko je vsaj malo časa tudi več sonca, ko zadiši vsaj kdaj pa kdaj po pomladi, se rastline napijejo s sokovi, začutijo pomlad ... in včasih se prekmalu razprejo, prekmalu nastavijo soncu, ki ga še ni dovolj ... in ponoči ga sploh ni ... In tako je zgodaj pomladi lahko nevarno za nežne rastlince.

Predlani mi je bilo prav težko, ko je v vrtu že tako zacvetelo, ko je bilo polno mladih poganjkov po vejah ... potem pa aprila huda huda pozeba ... Nekatere rastline so bile tako prizadete, da so šele po dveh mesecih dale znake, da so vendar preživele (npr. kaki).

Prav tako je z nami ljudmi!

Nismo vedno enako občutljivi, nismo vedno enako ranljivi.

Včasih še posebno odpremo svojo dušo, jo nastavimo žarkom sonca ... v upanju in zaupanju. Pa včasih sonca ni. Včasih je samo mraz, mraz. Naša duša pa ranjena do smrti ...

Tako včasih tak mraz umori nežne bilke. Včasih jim oteži rast. Včasih si te rastlince težko opomorejo.

Morda je tako z ranami otrok. Nastavijo svoj srček staršem, odraslim, pa niso vedno sprejeti, niso vedno razumljeni.

Včasih kdo zlorabi zaupanje ...

Imamo obdobja, tudi odrasli jih imamo, ko smo še posebej ranljivi.

Prav dobro se spominjam, kako sem bila bolj občutljiva v nosečnostih, tedaj sem po občutljivosti spet postala kot otrok. Vesela, presrečna zaradi otročka, ki je rastel v meni, a nesrečna in žalostna mimogrede, dostikrat brez pravega vzroka ...

Brala sem nekoč, da so majhni otroci zelo ranljivi, potem pride doba odraščanja - tja do pubertete, ko so otroci bolj realni, bolj razumski ... in potem pride puberteta, spet eno težje in občutljivejše obdobje. In v tisti knjigi je avtor zapisal, naj se ljudje ne ločujejo v otrokovi najnežnejši dobi in prav tako ne v puberteti ... Je res ali ne? Kaj vemo, kdaj je najobčutljivejše obdobje v človekovem življenju ...

Vsekakor pa vemo, da zaradi hudih stvari, ki jih doživimo, posebno če so te v najobčutljivejših obdobjih, ozebe naša duša ...

Na srečo tudi ozeblo dušo marsikdaj obsije pristno sonce, jo pregreje do globin in reši ran. Tisto sonce je ljubezen. Resnična ljubezen.