Pozdrav s Senice!

En dan na Primorskem. Ob petih zjutraj cvili Maks. Jaz, ki res nisem jutranji tip, se skobacam iz postelje in se v pižami odpravim z njim ven. Za deset minut. Zvezde me čisto očarajo, tako rada jih imam, ampak jutranjega neba jaz ne vidim prav pogosto. A zebe me (pa kako, tudi naša bajta je hudo mrzla, če je v kuhinji 8 stopinj, je že veliko!) in tudi sicer komaj čakam, da se še malo zarijem pod odejo. Vsaj za dve uri.
A potem se odločim, da ko sem se že tako potrudila in vstala, je najbolje, da ostanem pokonci - saj čez dve uri se mi bo tudi zdelo zgodaj.
"Uf, ni kaj!" si mislim. Se oblečem zares, torej za čez dan, brez upanja na še malo postelje.
Maksu pripnem povodec in se hitro odpraviva v hrib, na Senico (638 m nad morjem, hrib nad Mostom na Soči).



Na Senico rada hodim, večkrat grem gor, vendar tam gor še nikoli nisem bila zjutraj.
Po strmem vzponu po še temačni stezi prispeva z Maksom na točko, kjer naju pozdravi sonce. Jutranje. Še nikoli nisem tukaj doživela jutranjega sonca! Kako drugačen je gozd, ko je osvetljen z vzhodne strani in ne z zahodne, kot je največkrat pri mojih pohodih!





Maks obira tele listke (bodeča lobodika, Ruscus aculeatus, je tudi uporabna in celo zdravilna rastlina; naš pes že ve!),



jaz se pasem po trobenticah in potem se razveselim čemaža! Majhen je še, vendar je! Nazaj grede ga naberem še za svojega sopotnika.



No, tudi piskam ...



In potem prideva na vrh in greva do razgledne točke! Kakšen razgled nama je podarjen! Pred nama tam daleč so gore ... Kaninsko pogorje ...

Potem pogled zaide navzdol proti Tolminu



in proti Mostu na Soči, prav pod nama je Modrej.
Soča se blešči gor do naju!



Očarana nad lepotami okrog sebe se potem odpraviva z Maksom navzdol.
Bilo je zelo lepo jutro!
Ne bi ga bila deležna, če ne bi Maks cvilil!