Pozabljena torba

Mamica pripelje k verouku svojo hčerko.
Smeje se, a vendar v zadregi pove, da nimata s seboj torbice, pozabili sta jo doma.
Pogledam ju in pomislim, ali naj se naredim hudo (pa huda nisem, kje pa, saj ni bistvo verouka torba!) - tako malo za hec.
"Jaz sem kriva!" vtem hitro doda mamica.
"Hčerko ste pripeljali - in to je bistveno! Kaj bi pa bilo, če bi pripeljali torbico, hčerko pa pozabili doma!" In smejemo se vse skupaj.

A kako drugače je bilo pred veliko leti ... ko sem hodila v 2. razred. Iz šole so nas poslali k zobozdravniku, jaz sem ponosno šla, bila sem navdušena nad vsem, kar je zobozdravnik počel z menoj oz. z mojimi zobmi. Meni se je zdelo imenitno, ko mi je šaril po zobeh in tako ponosna sem bila, ko mi je spulil en zob!
Problem je nastal, ko sem se vrnila v šolo, pouka je bilo že konec in naša učilnica je bila zasedena z drugimi učenci, v njej je bila pa moja torba. Pravzaprav nisem vedela, če je še.
Kje je torba? V učilnico nisem upala, kaj pa če bodo hudi.
Kaj naj naredim?
Šla sem domov brez torbe, to je bilo nekaj posebnega, do doma sem imela zelo daleč in prehoditi dolgo pot (dve uri) brez teže na ramenih je bilo prav prijetno. Kolikor me ni bremenila teža strahu, kje je torba!
Tako nisem nisem bila brezskrbna. Kaj pa, če mi je torbo kdo ukradel, sem razmišljala. (Najbrž današnji otroci nimajo takih skrbi! Ali pa bi si celo želeli, da bi jim kdo torbo ukradel!)
Naloge seveda nisem mogla narediti, to je sprožilo nelagodje, strah glede tega, kaj bo rekla učiteljica. Kako ji bom razložila, da nisem mogla narediti naloge, ker nisem imela torbe? Bom upala povedati? Bom znala povedati? Me bo poslušala? Se mi ne bo zataknilo? Oja, ni bilo lahko vse lepo povedati na tak način, da bi bila učiteljica zadovoljna.
Drugi dan sem šla v šolo v strahu ... in kako sem si oddahnila, ko me je torba čakala v učilnici, ne, nihče je ni ukradel!