Povej mi, kakšen vrt imaš!

Povej mi, kakšne prijatelje imaš, in povem ti, kdo si!
Hodim po svoji zemlji, sklanjam se k mladim rastlinah ... to pobožam, pa drugo ... in gledam vso pisanost svojega vrtnarjenja.
In pomislim:
Povej mi, kakšen vrt imaš - in povem ti, kdo si!
Moj vrt je pisan, pisan!
V njem je prostor za vse mogoče, tako za zelo koristne rastline kot tudi za take, ki so koristne predvsem duši, pa saj smo ljudje to, kar smo, scelega, a ne.
Enkrat sem posadila v lončke neke palme, sadike je dal prijatelj, ki ima palme v svojem vrtu - in kasneje so mi rekli, da so te palme - dateljnove! Krasno bi bilo imeti dateljne v svojem vrtu! Enih par mojih otrok je norih na dateljne! :)
Ena gospa mi je obljubila bananino sadiko, rekla je, da njej ne obrodi, toda nekomu drugemu, ki mu je ona dala sadiko od svoje banane, je obrodila majhne sadeže!
Pred veliko leti sem posadila rastlino, za katero je rekel znanec, ki jo je dal, da je aloja, potem pa, da je agava, no, nazadnje se je izjasnilo, da je juka (v linku tudi slikce cvetoče juke!). In enkrat v kakšnih 15 letih nas je že razveselila s čudovitimi cvetovi! Ja, včasih čakamo na cvetove mnogo časa! Kot v življenju včasih ogromno čakamo na ljubezen ali na kakšne druge lepe stvari ...
In sedaj imam alojo, nisem pa gotova, katero vrsto!
Želela sem posaditi hibiskus, upala sem, da obstaja pri nas tak, da bi lahko cvetove nabrala za čaj, toda zaenkrat takega grma še nisem našla, branjevci in trgovci mislijo, da v Sloveniji takega grma ni. Imam pa lep grmiček, ki prezimi zunaj. Za gledati, ne za čaj. (Ali pa?)

Pred leti sem pridno brala knjige o biovrtnarjenju, tako sem zvedela stvari, ki jih doma nisem, čeprav sem odraščala na kmetiji. To velja predvsem za rastline, ki so rade skupaj, ki se podpirajo v dobrem in slabem. Recimo korenje in čebula sta dober par, drug drugemu odganjata škodljivce, korenjevo in čebulno muho.
Nekatere rastline se baje nimajo prav rade, peteršilj naj bi rad imel mir pred drugimi ... Ena bližnja mi je pred par dnevi rekla, kako ni uspeval luštrek, ko ga je imela posajenega poleg vinske rutice. In takoj sem pomislila, da sem jaz luštrek letos presadila - ker je slabo rastel ... in rastel je prav v bližini vinske rutice.

Tudi kakšen človek ima rad več samote, miru ...

Tagetes varujejo korenine drugih rastlin, ker nekaterim škodljivcem smrdijo.
Bob (tukaj tudi slikce) naj bi varoval mlade nežne korenine jablan pred voluharjem. Prav tako črni ribez.
Stročnice uspevajo tudi v manj pognojeni zemlji in zemljo celo obogatijo, zato pustimo korenine, ko poberemo pridelek, da ostanejo v zemlji.

Škodljivci? So v mojem vrtu? So. A ni jih toliko, da bi se čutila ogrožena od njih.
No, ja, polže včasih pisano gledam, toda pustim jih bolj ali manj v miru, no ja, se zgodi, da kakšnega po nesreči - pohodim.
In ko vidim uši, upam, da pride veliko pikapolonic!
Metulji so mi dali vedeti, kje so zrasli - na kapusnicah ... No ja, metulji so zelo lepi!
Voluharji? Ja, uničili so mi eno jablano. Gojila sem nekakšno jezo, da se jih moram znebiti, potem pa sem presenečena eno pomlad našla na svojem vrtu korenje, ki je ostalo čez zimo tam (zaradi bolezni otroka smo bili skoraj samo v Ljubljani in tako je na vrtu marsikaj ostalo nepospravljeno), celo korenje, nič zgrizeno ... In polno jagod je cvetelo okrog njega. Tedaj sem ugotovila, da tako strašne škode mi pa voluharji le niso naredili! Navsezadnje morajo tudi oni kaj jesti. Upam sicer, da ne ravno koreninic mojih mladih drevesc ...

Nekajkrat sem srečala tudi goža, oja, pošteno sem se ustrašila, ko je z repom zamigljala okrog mene dolga kača (kakšen meter dolga, enkrat sem videla počivati goža zvitega na okenski polici naše hiše, našla sem ga tudi na svoji postelji na balkonu). Malo drugačen občutek je, odkar pred nekaj leti povedali sosedje, da v našem vrtu videvajo modrase.
Svoj vrt imam zelo rada!
Do njega imam dolgo pot, skoraj dve uri vožnje - ali približno štiri, če grem z vlakom.
Pa vendar - to je moja zemlja!
Poznam vse delčke, toliko različnih kotičkov je.
Ob skalah raste polno trnja, vse leto pulim divje robidovje, vedno nove mladike rastejo, pojavljajo se vsepovsod, tudi sredi gredice. Tako je v naših življenjih, neprestano moramo biti pozorni nase, na svoje duše ... Vedno lahko vzklije, kar ni dobro ...
Rada imam pisano družbo, različne ljudi - in tudi na vrtu imam rada pisanost ... velike njive, posejane ali posajene z eno samo kulturo so nekaj posebnega, posebno njive zoreče pšenice, toda jaz imam mnogo raje pisane grede!

Skupaj raste lahko vse mogoče! Kot lahko skupaj lepo živijo zelo različni ljudje - če se imajo radi med seboj!
Letos sem posadila nekaj krompirja, ne veliko, saj nimam veliko zemlje. Posajen je bil na treh koncih. Okrog njega so bile druge rastline, en krompir je sploh bil posajen tam, kjer je ostalo prostora za samo en krompir! Krompirju dobra družba je nizek fižol. (Ki se je nekje zmotil in zrasel v visokega in pobegnil po tleh in na breskev, ki raste tik ob njivi.) In fižolu šetraj. Na krompirju ni bilo niti enega koloradskega hrošča. Po moje je bil krompir varen, ko je bilo toliko drugega okrog njega ... Monokulture ne morejo zavarovati same sebe ... potem pa eni ljudje uporabljajo gore kemikalij ...

Morda se kdo čudi, ko gre mimo mojega vrta, toda mene to ne moti ... Jaz imam to pisanost preprosto - rada!

Smejem se, ko najdem bučko, ki se je povzpela na jablano. Ta bučka se je zasejala sama, ko je lani ostala skrita na njivi, prav tako so se same zasejale sončnice, tako da jih imam cel kup! Tako lepe so!

No, ob drevo bučk pač ne bi zasadila, vsaj ob mlado drevo ne. Toda ta je tam že bila.
Pač pa sem posadila ob drevo - fižol. No, edino obrati ga je malo težje, imam pa tako naravno in živo preklo!

Plevel? Je težko pleti, ko je polno različnih rastlin skupaj? No ja, morda je malo težje ... Toda moja ambicija ni "sterilna" njiva - in kar zaboli me, ko vidim kje golo zemljo ... V mojem vrtu gole zemlje skorajda ni ... Ko se kakšno mesto izprazni, pride tja druga rastlina ... Ko sem nasadila na novo maline, sem med nje posadila še meto in meliso. Posejem tudi seme rastlin za biognojenje. Poleg tega skušam imeti stalno zastirko ... Torej plevele, ki jih izpulim, pustim v vrtu - ohranjajo vlago, ko razpadejo, gnojijo ... Zakaj bi odnašala stran, če ni potrebno. Tako tudi plevel koristi ... če že mora ven iz zemlje ... Čeprav - marsikatera rastlinca, ki velja za plevel, je zelo lepa! To, kaj je plevel, je pač človeška pogruntavščina!
Včasih smo tudi mi za koga plevel. Če nismo po nekih predpisih, normah ... A vendar ima v resnici vsak "različnež" svoj prostor pod nebom ...

Mislim, da se ima pisan vrt zelo lepo! Sam sebe varuje, je samozadosten. In lep za oči! In prostor, kjer rastejo skupaj različne kulture, je bolj izkoriščen.

Cvetoča lepotica juka
Da bomo rekli bobu bob