Poroka v hospicu

Poroka na smrtni postelji! Parkrat sem slišala za te dogodke ali pa videla zapise.

Meni je hospic zelo blizu in sama večkrat pravim, da je bil zame med največjimi blagoslovi zadnjih let, morda največji, da sem smela vstopiti v hišo hospica in sodelovati v delu hiše. Z bolniki sem (bila) posebno rada, neposredno z njimi.

Zelo močno sem doživela mnoge zgodbe, ob njih tudi napisala nekaj zgodb (v glavnem sem jih dala v predalček Kapljice ljubezni), nekakšno kombinacijo več različnih resničnih, a na tak način, da bi ne bili posamezniki prepozna(v)ni ... morda komu ne bi bilo všeč. Gre vsekakor za to, da spoštljivo hranimo svete zgodbe posameznikov, zgodbe življenja in smrti ...

In hkrati, da se zavedamo, kako sta življenje in smrt skupaj. Da ne bežimo pred njo, da je ne skrivamo pred ljudmi ... da ni smrt tabu ...

In da bi sprejeli, da je smrt življenje.

Večkrat sem rekla, koliko življenja sem srečala v hiši hospica.

Tudi ob tem, ko sem poskrbela za osnovne potrebe bolnika. Umirajočega. Ali ko sem umivala ali preoblačila že pokojnega. Mu prižgala svečko. Dala rožico v roke ... Ko sem skušala pristopiti do svojcev, kolikor in kakor sem čutila, da potrebujejo ...

Koliko zgodb živi v meni. Koliko obrazov hranim ... Koliko ljudi sem objela.

.........................

Na spletu sem našla konkretno svežo zgodbo iz Velike Britanije.

Zgodbo življenja in smrti. Zgodbo ljubezni.

Mlada ženska, mamica, 28-letna Emma Gilhespy iz Lancastra, se je poročila prav pred kratkim - v hiši hospica. S fantom in očetom njenega 5 let starega sina sta načrtovala poroko že prej (naj bi se poročila decembra), a odkritje raka in zdravljenje na več načinov (operacija, kemo- in radioterapija ...) sta marsikaj spremenila, nista pa njunih načrtov in hrepenenj povsem uničila, le na medeni teden nista mogla v Benetke ... Bolezen je zelo napredovala. Tako sta, ko sta v začetku novembra zvedela za slabo prognozo Emmine bolezni, sklenila, da se poročita prej ... konec novembra. Pa še novembra sta prestavila datum ... na še prej ... Tako sta se poročila 20. novembra ... in Emma je umrla le 12 ur kasneje ...

Takole pravi Emmin mož Michael: "Bil je 20. november in “da” sta dahnila v hospicu. Ko je 12 ur kasneje preminila, sem bil z njo. Tega ne bom nikoli pozabil. Niti kako močna je bila ves čas bolezni, kako pozitivna je ostala vse do konca."

http://vizita.si//clanek/novice/preminila-je-samo-12-ur-po-poroki.html

Kakšen človek bi si morda mislil, da je brez veze se poročiti na smrtni postelji, vendar ni res. Gotovo je ona tako dosegla v svojem življenju nekaj, po čemer je hrepenela. Mož prav gotovo ve, da ji je omogočil nekaj, kar ji je res veliko pomenilo ...

Poročitit se za vse življenje je ponavadi nekaj tako daljnega ... a tukaj ne ... in vendar: ljubezen je večna ... ljubezen živi tudi potem ... Michael bo gotovo živel mirneje tudi zato, ker je pomagal svoji izbranki uresničiti skupne sanje.

...

Koliko lepega sem že srečala tudi sama v hiši hospica.

Ob tej zgodbi iz Velike Britanije naj omenim le nek prizor, ki mi večkrat priplava pred oči. Pri bolni mami je prenočil osnovnošolski sin. Ko sem zjutraj prišla v sobo, da pomagam gospe pri negi, sta oba tako spokojno spala. Pustila sem ju še nekaj časa! Naj spita! Tisti prizor, ko sta spokojno spala v svetlobi svetlega jutra, mi kar ostaja pred očmi. Bilo je tako milo, tako spokojno. Tako polno!

To je to.

Dati življenje dnem, ki so ...

Tukaj je ena tudi ena sorodna zgodba, o poročni obleki ...:

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/111475/porocna-obleka