Poroka in blagoslov

V prejšnjem letu sem bila na več porokah in včeraj spet na eni ...

Vesela sem parov, ki se odločajo za poroko! Ki se upajo poročiti. Ki upajo tudi tvegati ... z zaupanjem v varstvo "od zgoraj"!

Pohecal se je en duhovnik, češ da danes se želijo poročiti samo še geji in duhovniki! :)

Jaz pa ostajam z mislimi pri mladih dveh, ki sta si včeraj obljubila ljubezen in zvestobo za vse dni življenja. (In čisto nič dlje, bi v hecu dodala, kot sem brala v neki knjigi, kjer se tudi hecajo iz tako resnih tem, kot je zakon ... ampak ... saj se lahko hecamo, mladima dvema pa iz vsega srca želim obilje blagoslova!)

-------------------

Zakaj sem za poroko?
Predvsem zato, ker jo vidim kot posebno prelomnico, lepo prelomnico v življenju.
Kot stopničko.
Kot hojo skozi vrata v nekaj novega.
Pa tudi kot veselje, praznik veselja.
Veselje mladoporočencev in tudi veselje njunih dragih, če sta jih povabila medse.
Dopolnitev tistega, kar je bilo prej, neko vidno dopolnitev.

Poroka bi morala biti osebno pripravljen obred, prav je, da oba sodelujeta s svojimi željami, da sooblikujeta svoj dan.

A kaj je bistvo poroke?
Po moje se tukaj začne posebna enost. (Morda kdo to enost začuti drugje, ne ravno pri poroki kot na nek zunanji datum vezan dogodek.)
Biti eno.
Se vtopiti drug v drugega.
Obred gotovo sam na sebi privabi mednju blagoslov. Če je med njima odprtost za milost. Če kdo ne mara besed blagoslov in milost, si lahko najde kakšno drugo - meni blagoslov pomeni ... več kot srečo, pomeni upanje in zaupanje, pomeni najlepše darilo ... Milost pa čisti dar.
In to najlepše je dano dvema, ki si upata dati samega sebe drugemu, ki se upata prepustiti drug drugemu - kljub riziku, ki vedno je - ki upata skočiti v neskončno morje in plavati ... Ki zaupata, da si bosta pomagala, da bosta skupaj zmogla več.

Je to dano samo pri cerkveni poroki?
Po moje posameznik največ dobi tam, v kar najbolj zaupa.
Če kdo ne verjame v Boga v Cerkvi, se naj ne bi poročil cerkveno.
To je tudi stvar poštenosti.

A naj dodam izkušnjo nekega para: Prišla sta k duhovniku za krst svojega otroka. Duhovnik ju je povabil, da spoznata Cerkev malo bolj od blizu (bila sta oba samo krščena, kasneje se pa nista udeleževala ničesar v Cerkvi.) in ko sta bila oba zato, so se dobivali vsi trije - oba sta začutila dobre stvari v Cerkvi, spoznala sta jo in vzljubila ... in potem so imeli velik praznik: birmo, cerkveno poroko in krst otroka.
Čistemu vse čisto.
Dobremu vse pripomore k dobremu.
Tako seveda lahko tudi malo manj verni ljudje ob cerkveni poroki začutijo mnogo dobrega. Ni pa prav, da bi se poročili samo zaradi tega, ker naj bi s tem ustregli ne vem komu ali čemu, hkrati pa bili polni kritik in jeze do Cerkve.

A če se kdo ne more poročiti, pa bi se rad?
Najprej bi morali poskušati odstraniti vse ovire.
Če jih pa ni mogoče ...
Bistvena je vsekakor ljubezen. Če nimam ljubezni, nisem nič. Ljubezen vse premaga. Največja je ljubezen (Pavlovo pismo).
Če velja, da se poročita dva med seboj, da poroči mož ženo in žena moža, potem lahko sklepamo, da je za poroko bistveno tisto, kar je v njiju, ne tisto izven, tisto okoli, tisto ob. Res pa mnogim tisto okrog zelo polepša njun praznik.
Verjamem, da pride blagoslov v nas, kadar smo čistih src ...