Poročna obleka
Moja največja želja glede poročne obleke je bila: da je preprosta, skromna, dolga in bela. Tako sem si jaz, ki sem zrasla v veliki skromnosti, sama kupila blago, bel bombaž, indijski ali kako se že reče ... že veliko prej, najbrž že
Moja največja želja glede poročne obleke je bila: da je preprosta, skromna, dolga in bela. Tako sem si jaz, ki sem zrasla v veliki skromnosti, sama kupila blago, bel bombaž, indijski ali kako se že reče ... že veliko prej, najbrž že v srednješolskih letih!
In ga seveda doma skrila! Mojega bodočega moža tedaj sploh še ni bilo nikjer opaziti ...!
No, in ko sva potem enkrat (ko je že bil!) določila datum poroke, je prišel čas za mojo obleko. Doma sem lepo razgrnila blago po mizi in prinesla še svojo najljubšo spalno srajco! In tako sem lepo po svoji spalni srajci ukrojila svojo poročno obleko, brez vsakega tečaja šivanja - ja, včasih res vidim, da sem bila precej pogumna. Poleg tega se mi ni zdelo nič takega, če kje "sfalim" kakšen centimeter! Naredila sem si obleko z volani in s čipkami okrog vratu. Mama je gledala, kaj šivam, in mislila, da bo spalna srajca. Sploh mi ni verjela, ko sem rekla, da se bom poročila! :)
Skvačkala sem si še pled, bel, z malo svetlo modre, z vzorčkom, ki sem se ga takrat naučila iz knjige - vzorček marjetic, mojih najljubših rož.
In mož je bil v svetlo modrem, zelo svetlem ...
In imela sem šopek iz marjetic - vse sem preiskala, da bi jih našla, toda oktobra marjetic ni (vsaj tisto leto jih ni bilo) - pa sem dobila krizanteme - krizanteme so sicer nekako pokopališčne rože, toda to mene nikoli ni motilo ... Življenje in smrt sta zelo skupaj ...
In dopoldne na najin poročni dan (sredi oktobra, ko je bila jesen v najlepših barvah!) je bilo sonce, lepo, in na mojem šopku se je na magistratu znašla pikapolonica ... Tako me je navdušila, da sem pozabila poslušati tiste uradne besede ... in pozabila, kaj reči, ko sem bila na vrsti. Pa me je priča butnila! Še dobro, da sem imela pričo!
In popoldne je deževalo ... kolikor kapljic pade, toliko otrok bo :) ... in nekaj nas je pešačilo več kot eno uro daleč do cerkvice ... makadamska cesta z lužami, ponekod je rasla tudi trava ... tako da najini obleki nista bili več brezhibno čisti ... pa kaj ... a bistvo ni bilo v tem, kako izgledajo stvari na zunaj, pač pa kako sva znotraj! Večina ljudi se je pripeljala, midva in najini priči in še nekaj prijateljev pa je z nama pešačilo v dežju skozi mokro in megleno jesensko pokrajino, najprej po dolini in potem v hrib ...
In ga seveda doma skrila! Mojega bodočega moža tedaj sploh še ni bilo nikjer opaziti ...!
No, in ko sva potem enkrat (ko je že bil!) določila datum poroke, je prišel čas za mojo obleko. Doma sem lepo razgrnila blago po mizi in prinesla še svojo najljubšo spalno srajco! In tako sem lepo po svoji spalni srajci ukrojila svojo poročno obleko, brez vsakega tečaja šivanja - ja, včasih res vidim, da sem bila precej pogumna. Poleg tega se mi ni zdelo nič takega, če kje "sfalim" kakšen centimeter! Naredila sem si obleko z volani in s čipkami okrog vratu. Mama je gledala, kaj šivam, in mislila, da bo spalna srajca. Sploh mi ni verjela, ko sem rekla, da se bom poročila! :)
Skvačkala sem si še pled, bel, z malo svetlo modre, z vzorčkom, ki sem se ga takrat naučila iz knjige - vzorček marjetic, mojih najljubših rož.
In mož je bil v svetlo modrem, zelo svetlem ...
In imela sem šopek iz marjetic - vse sem preiskala, da bi jih našla, toda oktobra marjetic ni (vsaj tisto leto jih ni bilo) - pa sem dobila krizanteme - krizanteme so sicer nekako pokopališčne rože, toda to mene nikoli ni motilo ... Življenje in smrt sta zelo skupaj ...
In dopoldne na najin poročni dan (sredi oktobra, ko je bila jesen v najlepših barvah!) je bilo sonce, lepo, in na mojem šopku se je na magistratu znašla pikapolonica ... Tako me je navdušila, da sem pozabila poslušati tiste uradne besede ... in pozabila, kaj reči, ko sem bila na vrsti. Pa me je priča butnila! Še dobro, da sem imela pričo!
In popoldne je deževalo ... kolikor kapljic pade, toliko otrok bo :) ... in nekaj nas je pešačilo več kot eno uro daleč do cerkvice ... makadamska cesta z lužami, ponekod je rasla tudi trava ... tako da najini obleki nista bili več brezhibno čisti ... pa kaj ... a bistvo ni bilo v tem, kako izgledajo stvari na zunaj, pač pa kako sva znotraj! Večina ljudi se je pripeljala, midva in najini priči in še nekaj prijateljev pa je z nama pešačilo v dežju skozi mokro in megleno jesensko pokrajino, najprej po dolini in potem v hrib ...
Kar sva naredila res po NAJINO, prinaša najlepše spomine!
Brala sem zgodbo z naslovom Poročna obleka, jo bom na kratko obnovila, za prepis je predolga. Gre za resnično zgodbo. Pripoveduje medicinska sestra, ki se je pred leti poročila in ji je njena poročna obleka veliko pomenila. Čeprav je šel njen zakon narazen. Potem je bila samohranilka z več otroki.
V bolnišnici je skrbela za zelo bolno Terezo, ki je imela raka. Tereza je imela zaročenca, a vse bolj jasno je bilo, da ne bo ozdravela.
Ko je Terezi z infuzijo tekel morfij (proti bolečinam), je zašepetala sestri: "Moj zaročenec in jaz sva se odločila, da se poročiva, preden umrem. Vem, da to mogoče nima nobenega smisla, vendar hočeva biti eno pred Bogom, čeprav samo za kratek čas ..."
Sestra se je pogovorila z bolniškim duhovnikom in potem se je vse osebje pripravljalo na ta praznik.
Tereza je vzdihnila: "Mislim, da bom v bolniški obleki na poroki malo čudna ...!" Sredstev za obleko ni imela.
Pa ji je sestra ponudila svojo na posodo!
Tereza je bila navdušena!
In na dan poroke je visela obleka ob Terezini postelji, in Tereza je zadovoljna čakala, na shujšanem obrazu je bil blag nasmešek ...
Potem je prišla sestra, da Terezo obleče za samo poroko ... Vzela je obleko in ogovorila Terezo: "Tereza, ali si pripravljena, da boš lepa nevesta? Tereza??? Tereza???" O ne, pa ne zdaj ... Naj ne umre prav zdaj ...
Tereza jo je kratko pogledala in se nasmehnila v slovo ...
...
Potem so prosili sestro, če pride na pogreb, saj jo je imela Tereza zelo rada. "Tako zelo je želela biti nevesta, vi ste jo pa razumeli!"
Terezina mama je rekla: "Kako lepa bi bila moja Tereza v tej obleki!"
V sestri se je bil boj, kaj naj naredi ... V njej je odmeval svetopisemski stavek: Daj jim poguma v srce in pokaži jim svojo ljubezen skozi tvojo ljubezen! *
Jecljaje je vprašala Terezine svojce: "Kako bo oblečena?"
"Nismo se še odločili, vse njene obleke so prevelike."
"Ali bi hoteli obleči Terezo v njeno poročno obleko?"
"Toda to je vaša poročna obleka," je rekel zaročenec.
"No, bila je moja, toda zdaj bi morala biti Terezina poročna obleka! To je njena obleka! Vzemite jo!"
In tako je bila Tereza pokopana v svoji poročni obleki ...
* Če se komu utrne, natančno kateri stavek naj bi bil citiran, bom vesela, če mi pove!
Galerija (1)
Srčne zgodbeŽivljenje in smrtZavezaLjubil te bom vse dni
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
