Pornografija trga telo od osebe

Kaj pravi o pornografiji dr. Ezio Acetti?
Prepisala bom dobesedno (revija Naša družina, junij 09): V pornografskem filmu nastopata dve čudoviti telesi, ki se združujeta, vendar si ne pripadata, nimata skupne zgodovine. Poglejmo drug primer: dva zakonca, ki sta skupaj veliko let. Ko se njuni postarani telesi združujeta, si pripovedujeta zgodbo. Imata skupno preteklost. In prihodnost. Dajeta si živost. Sta v intimnem odnosu. Intimnost pa je to, kar svet išče. Pornografija temelji na ponarejenem odnosu, zato trdim, da je morbidna. Ko moški gleda pornografski film, mu je v prvem trenutku všeč, ga vzburja. Ko ga je konec, pa se čuti še bolj žalostnega in še bolj osamljenega. Če imava z ženo spolni odnos, ki je izraz moje ljubezni do nje in njene do mene, je v tem polnost telesne in duševne povezanosti.

To je delček intervjuja. Delček, ki morda ne pomeni dodelane misli. Je pač Acetti ustno odgovarjal na neka vprašanja. (Kdaj moremo popolno odgovoriti?) Omenja tudi le dve čudoviti telesi na eni strani in dve postarani telesi na drugi strani. Recimo, da omenja neke skrajnosti. Za ponazorilo.
Sploh pa ni nujno, da vidimo tako.
Kajti če gledamo v ljubezni (na) svojega dragega, (na) svojo drago, ne razmišljamo prav dosti o lepoti (ta pojem je spet nekaj individualnega in nekako vsiljen in vezan na določena okolja). Če svojega Dragega gledam v jeziku ljubezni, si želim združitve z njim zaradi njega samega, zaradi naju skupaj.
Na nek način sta lepši dve postarani telesi, ki izražata ljubezen, kot dve čudoviti mladi telesi, ki izražata pohoto, ki ju žene nagon - ali ki morda morata to početi pred kamero za denar!
Moj mož se stara, jaz se staram, morda najina lepota odcveta, toda najina lepota je v najini povezanosti, v tem, kar čutiva, ko se objameva, kar čutiva, ko "bi". Ko veva, da se kljub vsemu lahko zaneseva drug na drugega. Ko lahko zaupava, da želiva preživeti življenje skupaj.
Lepo mi je tudi zato, ker mi je telo mojega moža domače. Lepo mi je, ko sva si lahko domača. Ker se poznava. Nisva več drug drugemu popolnoma neznana planeta.
Neizmerno lep je najin objem v gotovosti, da si pripadava. Da se dopolnjujeva, da nama je dano v vsej polnosti čutiti enost - tista, po kateri verjetno hrepenimo vsi že od mladih let.
Ali je pornografija potrebna?
Jaz mislim, da ni.
Mislim celo, da je (lahko) škodljiva.
Mislim, da bi morali več graditi na ljubezni sami in ne na zadovoljevanju "kao" normanih seksualnih potreb. Kaj so normalne potrebe?
Mislim, da naj bi spolne želje izhajale iz ljubezni - oz. naj bi ljubeče telo bilo le pot, sredstvo za graditi nek globok odnos - in da telesna zadovoljitev ni (glavni) cilj! Mislim, da naj bi mi bili gospodarji nad svojimi telesi.
Čemu sploh služi pornografija?
Temu, da človeka mika, vzburja? Da čuti želje, ki jih sicer mogoče ne, ker so morda že zdavnaj zaspale, ker je bila ljubezen premalo negovana? Ali pa se še niso zbudile. Ja, vztrajam, da ljubljenje spada v ljubeči par, dajeta si zavetje, varnost.
Človeka, ki se imata rada, moreta sama iskati in najti najlepše izraze ljubezni, tudi telesne izraze. To je njuna pravica, morda celo njuna dolžnost (ne dolžnost v pomenu, da mora biti recimo ona na razpolago, čeprav se ji ne da, pač pa v tem pomenu, da je njun odnos, gradnja odnosa njuna dolžnost in da je prav, da naredita čim več za to, da njun odnos živi in da jima je res lepo skupaj).
Torej: ljubeča človeka imata drug drugega in svojo ljubezen.
Če je telesnost vezana na izražanje ljubezni, res le na to, se bo dogajala, ko si bosta naklonjena, ko se bosta čutila povezana, ko se bosta iskala, ko bosta morda v različnih svetovih, a bosta hrepenela drug po drugem.
Dogajala se bo sama od sebe, sama iz sebe, za to po moje ni potrebno vzpodbujevalcev od zunaj, vzpodbuda naj bi bila od njiju samih, v njiju samih.
Če pa ljubezni ni, potem po moje spet vzpodbujevalci niso potrebni. Saj naj bi spolnost krepila ljubezen in ne zadoščala sama sebi.
Ali je kaj narobe s človekom, ki spolnega življenja v najožjem pomenu besede ne prakticira?
Ne verjamem.
Pornografija morda ustvarja umetne želje. Jih mogoče spodbuja k rasti. Zakaj? Da bodo želje (še) večje? Zakaj je to potrebno?
Zakaj bi gojili ali spodujali neke (neuresničljive) želje?
Mislim, da je globoko osrečujoča spolnost mogoča le med dvema ljubečima človekoma, ki si zaupata duši in telesi.