Vera8. december 20134194 branj

Poljska, 2. del - Birkenau in Auschwitz

Z Jasne gore, iz Čenstohove, smo se odpeljali proti Auschwitzu. Se je le meni zdelo, da je v avtobusu nastalo posebno vzdušje? Ali pa sem bila le jaz tako ubrana na to, da "srečam" taborišče, kraj, kjer sta (si) življenje in smrt tako neskončno blizu. Da morda globoko začutim, kako so čutili ljudje, ki so jih tja vozili v prenatrpanih vagonih in potem z njimi delali tako zelo nečloveško ... Da smem doživeti Auschwitz z vso njegovo strašno vsebino, je meni pomenilo največje darilo ... Morda bom lažje ene stvari v svojem življenju postavila na pravo mesto ...

Peljali smo se vzdovž dela taborišča Birkenau, ki je podružnica Auschwitza. Tukaj smo ... Ustavili se bomo tukaj jutri, danes je že proti večeru in se peljemo malo naprej, v Hermeže, kjer smo potem prenočili v samostanu. Tam smo si v muzeju pod cerkvijo ogledali slike Mariana Kolodzieja, preživelega taboriščnika, ki je zelo trpel zaradi posledic trpljenja v taborišču. Za svojo psihoterapijo se je - šele l. 1993 - začel likovno izražati in tako je izrazil mnoge grozote Auschwitza med drugo svetovno vojno.

Naročili so nam, naj spimo pri zaprtih oknih - zaradi komarjev, ampak meni se je zdelo, da če so morali taboriščniki pretrpeti toliko hudega in še komarje za povrhu, bom sprejela komarje kot spomin in opomin. Tako sem ponoči slonela na široko odprtem oknu in gledala v nebo in slišala pasje lajanje ... Misel na prizor iz filma o Maksimilijanu Kolbeju, ko psi zasledujejo pobeglega taboriščnika in ko ga ne najdejo, s smrtjo zaradi lakote kaznujejo skupino taboriščnikov.

Drugi dan smo se peljali mimo idiličnega jezera (kdo bi si lahko mislil, da smo tako blizu kraja groze). Dopoldne smo preživeli v taborišču Birkenau, podružnici Auschwitza, popoldne pa v samem Auscwitzu.

V Birkenau bi želela biti dolgo, dolgo ... Premisliti svoje življenje in najti to, kar je edino pomembno na tem svetu ... ob tem, ko je tako jasno, kako kratko in minljivo je življenje, kako krhko je in občutljivo.

Tako jasno je, da je ljubezen največ, kar imamo. Kar moremo dati in kar je mogoče prejeti .... če imamo srečo ... Če imamo milost.

Birkenau se razprostira na 175 hektarjih.

Zdaj smo znotraj ograje. Odvzeta nam je svoboda.

Po teh tirih so v nečloveških pogojih pripeljali transporti nove in nove ljudi, kupe ljudi, gore ljudi. Tiste, ki so jih imeli za Neljudi. Bili so samo Številke.

In ko je vlak ustavil, so morali ujetniki v dolgih vrstah pred Nadčloveka, ki je vsakega novodošlega ocenil.

In zanj odločil, ali gre naravnost v smrt ali pa bo smel še nekaj časa živeti ... v primeru, da se je lahko iz njega še kaj dobilo, iztržilo. Najprej delo, potem morda milo in še kaj ...

Nedoumljivo je, da en človek sme tako odločiti, kdo bo živel in kdo bo umrl.

Tiste, ki jim niso dovolili živeti, so potem takoj sezgnali v plinske celice, zakurili žive (kot npr. Ediht Stein, videli smo prostor, kjer so to počeli) ali jim izbrali kakšno drugo smrt.

Meditacija ...

Mnogo plošč je ... Tudi s slovenskimi besedami je ena.

Vrtnica med tiri

in vrtnica na pogradu ...

"Kopalnica", pralnica in stranišče. Koliko ljudi hkrati je lahko na stranišču ...?

...

Popoldne smo se odpravili v Auschwitz, kjer smo dobili slušalke, da smo v množici slišali svojega vodiča. Naš vodič je bil zaveden Poljak z velikim srcem in obsežnim znanjem ... V hrvaščini nam je razložil veliko stvari.

Tukaj nisem skoraj nič fotografirala, v barakah pa sploh ne, saj naj ne bi fotografirali.

Vodič nam je pripovedoval o tem, da so nacisti izumili evtanazijo. Iskali so način, kako uničiti čim več ljudi hkrati, saj s streljanjem ne gre hitro. Tako so izumili plinske celice, kamor so strpali veliko ljudi naenkrat in spustili plin (ciklon). Potem je bil bunker smrti, kjer so ljudje umirali od lakote, v tem je umrl tudi Maksimilijan Kolbe (po čigar stopinjah smo hodili tokratni romarji po Poljskem), videli smo to celico od blizu. Videla sem tudi celico, kjer so ljudje bili nagneteni na majhnem prostoru, morda na kvadratnem metru površine - dokler niso umrli zaradi pomanjkanja zraka.

Poleg "mašinerije", ki so jo iznašli, da so "delili smrt", so me posebej pretresli prizori v sobah, ki so bile cele napolnjene, do stropov, s predmeti jetnikov ... Soba čevljev. Soba kovčkov, soba zobnih ščetk, glavnikov in drugih kozmetičnih pripomočkov.

Soba las. Lasje, sami lasje, gora las. Pomislim na kitke v Hudi jami.

Kasneje, ko se noč že spušča, mi pa začenjamo celonočno vožnjo proti domu (zjutraj bomo v Ljubljani), gremo še enkrat v Birkenau, ob tirih, po katerih so ljudi vozili v smrt, molimo. Nas pa vse bolj objema noč.

Pomislim, če so taboriščniki kdaj videli tako lepe zahode. So mogli videti?

Isto nebo je bilo nad njimi, kot je nad nami.

Poljsko zapuščam v veliki hvaležnosti, da sem jo lahko doživela.