Poljska, 1. del - po Kolbejevih poteh

Ko ljudje doživljamo hude stvari, se obnašamo zelo različno. Eni hude stvari radi potisnejo čim dlje stran in se jih nočejo spominjati, drugi želijo vse urediti in vsemu dati svoje mesto v življenju.

Tako gledamo tudi na grozote vojen zelo različno, jaz sem med tistimi, ki mislim, da ne smemo pozabiti grozodejstev, da se vedno zavedamo, kako more človek podivjati in postati zver, če stalno ne vzpostavlja v sebi odnosa pravice, resnice, ljubezni.

Poleti sem bila na romanju na Poljskem in nekatere stvari bodo verjetno še dolgo dolgo odmevale v meni. Posebej pa obisk koncetracijskega taborišča Auschwitza in njegove podružnice Birkenau, to ima verjetno v meni večen zapis.

Romali smo z avtobusom, vodili so nas trije patri minoriti. Hvala vsem trem! Tale zapis bo predvsem nekaj spominov, shranjenih na fotografijah.

Po celonočni vožnji smo se ustavili v Krakowu.

V tej kapeli v cerkvi sv. Frančiška smo imeli mašo.

Kip papeža Janeza Pavla II., njihovega rojaka K. Wojtila.

Tale kip je moja sinova bolj okupiral kot sam gospod Mickiewicz tam zadaj. Pravi izziv je bil narediti fotko, kako tale žival poje pesmico pesniku. :-)

Potem smo se odpeljali do cerkve sv. Favstine Kowalske (žal nimam boljše slikce). Cerkev se zdi meni zanimiva zaradi množice kapel v kleti, so značilne za posamezne narode.

Pred staro cerkvijo v bližini sva se z našim najmlajšim postavila pod slovensko zastavo.

Potem smo se odpeljali v "Kolbejevo" mesto, v Niepokolanów. Tam smo prenočili v samostanu, ogledali smo si muzej o življenju in delu sv. Maksimilijana Kolbeja, pa baziliko, tiskarno, radijsko postajo, samostanski gasilski dom.

Ko je mojega najmlajšega fanta zeblo:

Tole cerkev so zgradili bratje frančiškani čisto sami (menda razen orgel res vse). Lepa je, tudi znotraj!

Bratje frančiškani (kakor na Poljskem rečejo minoritom) so zelo dobri gasilci tudi danes. Ampak zdaj ne gasijo več v habitih (v redovni obleki), včasih pa so. Ko je gorel Krakow, so menda rešili mesto prav bratje iz Niepokolanowa.

Tako gasilski avto kot tudi papamobil zanimata posebej romarje moškega spola in seveda tudi naša fanta.

Meni je zelo všeč preprosta lesena kapela, ki jo je zgradil sam sv. Maksimilijan Kolbe. Kako lepo se sliši: Kaplica.

Na pokopališču je tudi grob človeka, za katerega je med 2. svetovno vojno v Auschwitzu dal svoje življenje sv. Maksimilijan.

Iz Niepokolanowa smo poromali v Čenstohovo, na Jasno goro (poljske "Brezje").

Navdušila me je množica mladih v cerkvi, ležali in nekateri tudi spali so kar po tleh.

Nekateri romarji smo se povzpeli v zvonik po več kot 300 stopnicah. Do vrha jih je še veliko, a se ni dalo iti, ker so vmes vrata, ki preprečijo nadaljevanje poti.

Mene so prevzele obleke, ki mi govorijo o nekem nekem narodu (pa me na splošno obleka zelo malo zanima, a takale me!).

Našima fantoma je seveda najbolj všeč tukaj, na obzidju, ki je okrog cerkve v Čenstohovi:

Mene se sicer Čenstohova ni posebno dotaknila. Boga lažje slišim v miru, v tišini kot v množici ... Sem pa prav v hrupu v samem zvoniku dobila eno posebno spoznanje, ki je zame zelo pomembno in res vpliva na moje življenje. Spoznanje o svobodi.

Iz Čenstohove smo se odpeljali proti Auschwitzu, čutila sem veliko vznemirjenje.

Vedela sem, da je to to, kar se me bo najbolj dotaknilo, najbolj v globino duše ... To, zaradi česar sem sploh tako želela iti na Poljsko!

Poljska, 2. del

Slonim na oknu

V taborišču Birkenau