Poligamija - in poliamorija?

Ne, poligamija ni tema, o kateri bi kdaj nameravala pisati, imam velik odpor do tega, da to sploh obstaja. Enostavno ne verjamem, da je poligamija kaj dobrega. Sicer je menda Južnoafriška republika kot prva država na svetu sprejela zakon o legalizaciji istospolnih porok in poligamije.

Danes sem o poligamiji ponovno razmišljala ob Katarininem zapisu.
Prebrala sem tudi Dolgo dolgo pismo, če bom utegnila, bom knjigo predstavila tukaj. Je zgodba neke prve žene.

Ostaja mi trajen spomin na nek film, ki je govoril o tej tematiki, ki je tudi problematika.
Močan vtis ... še po kakšnih 15, 18 letih? Ne vem naslova, v spominu pa sem ohranila del vsebine.
Novinar je spraševal nekega črnskega poglavarja, ki je imel štiri žene, o njegovi družini, o njegovem zakonu. On je pohvalil svoj zakon. Rekel je, da je srečen. Novinar ga je vprašal, če so tudi žene srečne. Možakar je samozadovoljno pritrdil.
Potem so isto vprašanje dobile žene. Nobena ni bila videti res zadovoljna, srečna ... Tudi govorile niso o sreči. Rahlo mi ostaja spomin na izraz obraza mislim, da dveh ali treh žena. Ne, niso izražale sreče. med njimi ni bilo prijateljstva, revice so se borile za svoje mesto pri enem samem moškem.
Torej: mislim, da globoko zaupanje, ki povezuje telo in dušo, more človek zgraditi samo z enim človekom. Stvar dveh je, kaj moreta zgraditi. Morda kdaj potrebujeta pomoč tudi od zunaj, toda najbolj bistvena sta onadva sama. Pomoč, da vendarle zmoreta kakšno oviro spremeniti v dobro ... v sredstvo, da njun odnos raste ... Kako je sicer mogoče, da vidimo stare zakonce, ki so srečni? Brez premagovanja samega sebe ne zraste čisto noben dober odnos ...

Pred časom sem dobila mail z diplomsko nalogo o poliamoriji*(definicije pojma poliamorija - ki me spomni na morijo - v SSKJ ni. ) - ki je sorodna poligamiji.

*Poliamorija je oblika nemonogamije, osnovane na prepričanju o človeški sposobnosti deliti in množiti svojo ljubezen na odkrit in sporazumen način. (prepisano iz diplomske naloge)

Spremno besedilo v mailu mi seveda da misliti ... Tam je trditev: Prepričanje, da smo ljudje v osnovi monogamni, je zmotno.
Hmmmm? Ljudje potrebujemo družbo, ne le enega človeka! Ne verjamem pa, da v intimnih odnosih potrebujemo družbo več ljudi. Kdo bo lahko dokazoval, da ima res prav? Včasih ljudje svoje dokazujejo po živalskih vzorcih, npr. po šimpanzih ... A so tudi živali, ki poznajo popolno zvestobo, zveste so samo izbrancu/izbranki do smrti ... (No, po mojem občutku je zvestoba partnerju med najlepšimi danostmi.)
Ljudje potrebujemo drug drugega, potrebujemo prijatelje, potrebujemo sogovornike, toda - tako sem prepričana - globoko zaupni ne moremo biti z več ljudmi. Mislim, da tudi telesno zaupni ne moremo biti z več ljudmi.
Mislim, da sta popolna telesna zaupljivost in zaupanje duše, duha tesno povezana.
Svobodne odločitve posameznika o tem, kako bo zadovoljeval svoje potrebe, so velikokrat bistvene za uspešen partnerski odnos.
Potreba in želja po druženju z drugimi ljudmi, kot pa samo s partnerjem/partnerico, danes pomeni večjo stopnjo prevar.
Uspešen odnos gradi na zaupanju ... a tudi na premagovanju želja, ki slabijo odnos, ki prinašajo bolečine ... obvladovanje samega sebe (kdo danes še pozna ta pojem?) lahko pomeni pomemben del pri zorenju odnosa, pomeni rast, razvoj, zorenje.
Imamo lahko prijatelje, potrebujemo jih, toda prijatelj v spolni intimnosti je - po moje - lahko en sam. Lepa spolnost pomeni gradnjo enkratnega odnosa, temelječega na zaupnosti, predanosti, varnosti.
So res prevare le zato, ker uradno ne smemo imeti več moških, žensk? Prevare so ponavadi zato, ker v svoji zvezi človek ni zadovoljen! Reševati bi moral znotraj zveze in ne zunaj nje!
In če se človek v stiski obrne na koga izven svoje zveze, bi vendar moral biti cilj delati za svojo zvezo in ne proti njej!
Je prihodnost monogamnih partnerskih zvez negotova? Nas strah pred osamljenostjo vodi v odvisnost? Kakšni so vzroki za vedno večji pojav odprtih partnerskih zvez? Kako to vpliva na otroke? Kje je meja med odprto zvezo in nezvestobo?
Nikoli si ne bi mislila, kam vse nas bodo vodile poti, kaj vse se v naši družbi dogaja, kaj vse se ruši ...
Včasih me je groza ...

Dodatek ob definiciji poliamorije: Kot da je človeška ljubezen samo spolna! Ljubezen vendar moremo deliti vsi - vsem! Nevezano na spolnost!
Ali pa morda jaz popolnoma nič ne razumem?

Še en dodatek: Te stvari, ki se dogajajo v sodobni družbi, se meni zdijo stvar razpuščenosti - in ne stvar ljubezni!!!!
A ko o tem razmišljam, ne več o poligamiji nekje v neki drugi oddaljeni državi ali zgodovinsko daleč nazaj, temveč o nečem, kar se ponuja tukaj, danes, v naši družbi ... ja, postane me groza.
Družina potrebuje varnost. Odnos potrebuje varnost!
Ali lahko varnost nudi poligamna skupnost? Ali ni definicija poliamorije prenapihnjena?
Ljubezen je vendar tudi v odpovedi.
In otroci v taki skupnosti?
Ali bi bile take skupnosti trdo vezane z zakonom?
Že med dvema je včasih težko urejati odnos - kaj pa med štirimi, petimi? Bi ne ostajal mnogokrat kdo ob strani? Ali bi potem lahko mirno šel? In otroci? Čigavi bi sploh bili, tudi biološko čigavi, potem pa še, kdo jih bi vzgajal, kdo bi bil avtoriteta pri vzgoji? Ugotavljamo, da je najboljša vzgoja enotna. Bi bila lahko tukaj vzgoja enotna, saj še v dvostarševskih družinah marsikdaj ni? Ali bi imel nekdo monopol nad vzgojo?
Bi taka skupnost res nudila srečo? Dvomim.

O poliamoriji tudi tu.

zeleno - citirano