Pokopališče - in opečena rokica

Bilo je pred leti.
Z otroki sva bila na našem vaškem pokopališču, tesno je bilo ob grobovih, komaj za drobne nožice je ponekod prostora. Rože in sveče, vonj gorečih sveč, svetloba migljajočih plamenčkov, v nosnice so vele dišeče rože. Posebej krizanteme. Meni so zelo ljube rože.
Ni mi bilo všeč, ker je bilo tako tesno.
Ni mi bilo všeč, ker je polno ljudi klepetalo kot na ne vem kakšni veselici.
No, pa recimo, da je pokopališče 1. novembra shod "žlahte" in da je razumljivo, da se ljudje pogovarjajo. Tudi mi smo se, dokler se obred ni začel.
Med obredi, med nastopi, med predavanji ... pa jaz ne maram klepetanja. Jezi me.
Mislim, da bi ljudje morali biti sposobni biti - tiho. Nikogar se ne da prisliti v poslušanje, v tišino bi bilo pa nujno! Iz spoštovanja do tistega, ki predava, pridiga, vodi obred, nastopa ... in iz spoštovanja do soudeležencev, do drugih poslušajočih ...
Grdo sem pogledala neko tako čvekajočo skupino ob cerkvi, opazili so moj pogled.
Potem pa se je na tesnem prostoru ob grobu nekdo prestopil in naš mali otrok je padel - in z rokico se je naslonil prav na pokrovček goreče sveče. Hitro sem dvignila otroka, ki je tulil od bolečin, preglasil je obred, pokrovček, ki se je za hipec prilepil, je padel na tla.
Voda, kje je voda????
Voda je na drugi strani cerkve, do vode je nemogoče priti skozi tisto množico.
Razbesni me opazka enega tistega klepetavca od prej, ko se rinemo skozi množico proti izhodu - češ da hočem, da je mir, pa moj otrok lahko vpije!
Končno se uspemo preriniti med ljudmi ven s pokopališča in potem tečemo do avta, kjer tudi ni nobene vode za prvo pomoč. Peljemo se domov.
Po nekaj kilometrih se ustavimo pri tekoči vodi ob poti in tako končno lahko hladimo opečeno rokico.
Opeklina je bila prav grda, na zapestju, ker nismo mogli dati pravi čas ustrezne prve pomoči, je bilo morda še huje ...
Opeklino smo zdravili več tednov ...

...
Nikoli več nismo šli na tisto pokopališče na tak dan.
Vem, da mojim dragim pokojnim zato ni nič bolje, če sem takrat tam ... ali sploh tam ...
Moje drage nosim v srcu. Pokopališče je sicer meni ljub kraj, toda ne na tak dan ... Če pridem v kakšen kraj in imam prost čas, grem rada na pokopališče. Rada berem imena, priimke, letnice, si zamišljam zgodbe tistih, ki so tam pokopani ... Gledam fotografije. Iščem človeka v fotografiji. Če sta letnici zelo skupaj, me še posebno pretrese. Ali če ne gre niti za dve letnici.
Zanimajo me tudi spomeniki.
Spomeniki nekako spominjajo na nek določen kraj, tako z imeni, priimki kot tudi z obliko spomenika in še čim ... Zanimivi so napisi, verzi, kakšne posebnosti ... Kot recimo medvedki v Parku zvončkov.
Najpogosteje grem na ljubljanske Žale. Tja grem tudi mimogrede. Ali kadar želim kaj v miru razmisliti. Pokojni ne motijo. Pokojni dajo mir.
Poleg Parka zvončkov mi je ljuba tudi lipa sprave. Posebno se me dotakne tudi vojaško pokopališče. Grob z neznanim vojakom. Koliko ljudi morda umre, pa zanje nikoli ne zvejo ... ostaja odprto, neznano ... Ostaja žalostno ...
Mislim, da se je težko umiriti, če človek ne ve ... Morda je lažje sprejeti smrt kot živeti leta in leta v nevednosti ...
Misel tudi na v vojni in po vojni pobite žrtve ...

Ja, lipa sprave ... Pa kako jo potrebujemo! Spravo namreč. Tako vsakodnevno, za vsa področja življenja, predvsem pa v najožjih odnosih.
Če velja tisti vic o Gorenjcih, kako kuhajo čaj - grejo pod lipo, ko dežuje - potem se morda lahko napijemo tudi sprave, če hodimo pod lipo sprave?