Pod milim nebom nočna telovadba :)

Med najlepšimi stvarmi, ki mi jih nudi naša stara hiša, je to, da ni potrebno kar naprej paziti, kako glasni smo, koliko ropotamo, kako glasno hodimo (zaradi sosedov; v Lj. kar naprej pazimo in opozarjamo drug drugega), potem vrt ob njej ... in večerni sprehodi pod zvezdami vse dol do Soče ... in spanje pod zvezdami!

To zadnje mi je zadnja leta postalo nekaj tako otipljivo dobrega!

Posteljem si na balkonu, tja si prinesem "modroc", spim pod nastreškom, če dežuje, včasih še dolgo vztrajam - noter se preselim šele, če pošteno kaplja po meni. Se je že tudi zgodilo, da sem v dežju hitro tekla po polivinilasti prt za na mizo in se pokrila in vztrajala še dolgo ...

Kadar dežuje, zelo pogrešam prav spanje zunaj. V Lj. v bloku se čutim ujeto in strašno pogrešam prostor.

Ko pa grem spat pod nebo, pod zvezde, je strop moje sobe nebo in na stropu so zvezde! Tako silno lepo je prisluhniti nočnim glasovom, poslušati res malo nočno glasbo ... pri tem gledati zvezde ... razmišljati, kako majceni smo ljudje v vesolju, mnogo manjši kot najdrobnejše pikice ... pa vendar smo unikatni ... Pa vendar smo vredni. Če ne bi bili, nas ne bi bilo.

Živi še kje kdo, je življenje na tisti svetli zvezdi tam gor ...? Ne, na tisti najbrž ne, na teh, ki oddajajo svetlobo, življenja verjetno ni, vsaj življenja "zemljine vrste" ne. Morda so kakšna bitja, ki oživijo šele v hudi vročini? Kdo bi vedel.

Včasih me preseneti kakšen utrinek, ampak za moje želje, ki naj bi se uresničile, če jih izrečemo ob utrinkih, so čisto prehitri! Ali pa ne! Kajti tedaj se počutim tako nebeško mirno in hvaležno, da res ne potrebujem ničesar.

Pod nebom se čutim tako svobodna!

Včasih se pride stisnit k meni tudi moj mož :) - navsezadnje sva se oba poročila zato, da ne bi spala sama! :-), sicer pa ima on svojo desko (ja, on je bolj asket, pri meni je pa vsestransko mehko!) na drugem koncu balkona.

Kako sva se nasmejala, ko je pred kratkim komentiral eden od otrok, kako spiva daleč drug od drugega :) Kaj moreva, če je pa balkon širok le en meter ... no, saj ograja je trdna :)

No, zadnje dni sem spet tukaj, še par nešolskih dni sem uspela ujeti in izginiti iz mesta.

Ker je bil dež, svojega modroca te dni na balkonu nisem niti imela ... Včeraj me je še mučil hud glavobol, tukaj je precej pihalo, tedaj je moja glava še bolj uboga ... Potem ko sta šla sinova spat in z njima pes (jej, spet sem ga pregnala iz postelje, lumpa!), sem ostala še dolgo pokonci (moža ni, ker ima službo), kuhala sem stročji fižol in marmelado. In ko sem končno šla gor, sem si rekla, da grem spat v posteljo. Kdo bi pa sredi noči vlačil modroc ven? Za mojo glavo je kar mrzlo.

Ampak grem pa malo ven, da užijem noč.

Naslonim se na ograjo. Tako me prevzame noč, da resnično začutim globoko v sebi nekakšno polnost ... popolnost.

Grem po kovter in se zavijem vanj in sedem ... in gledam v nebo ... Ja, tukaj postajam pobožna, tukaj postajam globoko hvaležna ... tukaj molim.

Oh, pa vendar ne grem spat noter. Vsaj malo tega želim še užiti, tega zastonjskega daru. Vsaj za nekaj časa.

Grem v sobo, kjer je moj modroc, postavljen na nož. Ah, bom raje kar na amriču, se odločim. Pa v moji sanjski spalni vreči, najlepši pod soncem! Vzamem vrečo z zgornje police, diši po opranem. Kdaj sem nazadnje spala v vreči! Morda pred 30 leti ali več! Kupila sem si jo, ko smo šli z župnikom na Triglav. Res je bil zelo pogumen, da nas je upal peljati za tri dni v gore, kakšnih 18 nas je bilo, in razen dveh, morda treh, še nihče ni bil v gorah! In v tej vreči sem sama prenočila na 1000 m pod Storžičem, ko me je na poti ujela noč. Pri minus stopinjah. Moja lepa vreča! Z marjeticami, zato je tako lepa!

No, položim vrečo ... prinesem še kovter ... oblečena sem v spalno srajco, oblečem čez še pižamo in debele nogavice, pa kapo na glavo pa še eno rjuho okrog glave ... Ampak za vsak nov dodatek sem ponovno zlezla iz vreče. Kdaj sem nazadnje telovadila na takle način? :-) Vreča se mi zdi nekam tesna :) :) Vlečem zadrgo gor, ne gre ... no, končno mi uspe.

Koliko manevrov, da sem lepo pospravljena v svoji lepi marjetičasti tanki spalni vreči, s povštrom pod glavo ... in gledajoča v najlepši strop svoje brezmejne sobe! Zvezdic je polno, božansko je! Prisluhnem noči ... Šumi tam dol v dolini. Šumi reka ... ali noč? Ptički spijo. Slišim noč ...

Bog, velik si!