počasi prihajajo leta.
na najina ramena
se nalagajo vedno nova,
in zdi se mi,
da vse težja bremena.
postajava utrujena,
v naju pa gori
ena sveta prošnja,
naj obrodijo najina semena.
naj ne bo najino delo
zaman
(prosiva, bog),
naj prehitro
ne zaide najin dan.
naj najin pogled na otrocih
se spočije,
naj potem najino bitje
mirno
v večnost se prelije.
Galerija (3)
Visoka pesemZavezaZvestobaŽivljenje in smrt
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
