Sol in modrost29. maj 201412.052 branj

Plečnikove Žale - kulturni spomenik Slovenije - dnevi dediščine evropskih pokopališč

Te dni (od 26. maja do 1. junija) se lahko na ljubljanskih Žalah udeležimo brezplačnega vodenja in ogleda kulturne dediščine pokopališča Žale

Te dni (od 26. maja do 1. junija) se lahko na ljubljanskih Žalah udeležimo brezplačnega vodenja in ogleda kulturne dediščine pokopališča Žale (ob 10. ali pa ob 17. uri).
Plečnikove Žale so bile razglašene za kulturni spomenik Slovenije državnega pomena. Dobile so tudi znak Evropskega spomenika, kakršnega imajo samo trije spomeniki v Sloveniji (Žale, Bolnica Franja in cerkvica Javorca - Javorca tukaj in tukaj.).

Tudi jaz sem si ogledala Žale pod strokovnim vodstvom.
Če pogledamo daleč nazaj v zgodovino, kako so pokopavali na našem območju, vidimo, da so Kelti trupla sežigali, Rimljani so poznali sarkofage. Tedaj so svoje pokojne pokopavali meščani, ki so živeli na območju sedanjega Starega trga, na drugi strani Ljubljanice, na sedanjem Novem trgu (tam je sedaj SAZU, NUK in še kaj.) Kasneje je bilo pokopališče na mestu sedanje Slovenske ceste, od Kongresnega trga proti Bavarskemu dvoru. (No, tako nam je govoril vodič. Sedajle ob pisanju sem se spomnila pa na keltsko vas pri Salzburgu, tam so pokojnika pokopali. Niso ga sežgali. Sama nisem fotografirala mumificiranih ostankov, ker po mojem občutku to ni pietetno.)
Morda imajo zvezo izkopane kosti med uršulinsko cerkvijo in "frančiškani" zvezo s tem? Govorice sicer pripovedujejo o rovu med eno in drugo cerkvijo in grozodejstvih, ki naj bi jih počeli nune in menihi. A dejstvo je, da je bila tam vmes svoj čas še ena cerkev in ob njej pokopališče za vse, torej tudi za otroke. In če pomislimo, da je bila včasih smrtnost dojenčkov in majhnih otrok zelo velika, potem ni nič čudno, da so ob prekopavanju tega področja naleteli na mnogo kosti in seveda tudi na otroške.
Kasneje je bilo glavno pokopališče na Navju (za Gospodarskim razstaviščem), a ko je postalo premajhno, so odprli novo pokopališče - Žale. To je bilo l. 1906. Tedaj so pokopali prvega pokojnika, pravzaprav so prekopali pokojnega župnika iz šempetrske župnije (Žale so tiste čase spadale v župnijo Šempeter, danes so "svoja" župnija - Sv. Križ, Žale (stara cerkev se imenuje Svetega Križa, nova pa Vseh svetih.)
Sprva so pokopavali le na levi strani od stare cerkve, za današnjim župniščem, na desni strani so pa puščali prostor za vežice, ki naj bi jih zgradili, a so jih kasneje že pred samim pokopališčem.

Vežice in vse tam okrog in marsikakšen spomenik ali kapelico na samem pokopališču je izdelal arhitekt Jože Plečnik. V tistih časih - med obema vojnama - se je sploh začenjala kultura vežic. Dotlej so pokojniki tudi v Ljubljani do pogreba še ležali po domovih, nakar so jih odpeljali na vozovih na pokopališče.
No, in potem je Plečnik dobil nalogo, da naredi vežice.
Vežice naj bi bile različne, bolj imenitne za bolj imenitne, bogate ljudi ..., manj imenitne za manj imenitne, za reveže, uboge. Poleg tega nekristjani in morda tudi nekatoličani niso imeli še pravega mesta na pokopališču (no, glede tega nisem gotova, kako je bilo, morda še najdem kaj o tem). Ampak Plečnik je bil trmast in svojeglav in je naredil po svoje.
Tako je načrtal vežice, ki so bile nekako od ljubljanskih župnij, recimo vežica sv. Nikolaja (stolnica), sv. Petra (pri bolnišnicah), svetega Jožefa (Poljane), svetega Jurija (grad?, zavetnik Ljubljane?), svetega Jakoba (Levstikov trg), sv. Janeza (Trnovo), sv. Marije (po moje "frančiškani" pri Tromostovju), sv. Cirila in Metoda (Bežigrad), sv. Krištofa (Navje), svetega Frančiška (Šiška), sv. Antona (Vič). Tako je vežica sv. Nikolaja večja - po svoji imenitnosti fare oz. cerkev sv. Nikolaja je pač stolnica. Vsaka vežica je drugačna, vsaka je samosvoja. Nekaterih je več nad zemljo, kakšna se spusti pod zemljo.

Poleg teh je vežica Adama in Eve, ta je bila nemenjena neverujočim, in še vežica sv. Ahaca, namenjena nekrščenim otrokom.

Vežica sv. Ahaca, tale zelena "kupola", kakor sem razumela, sedaj ni v uporabi.
Tudi videli smo jo samo od zunaj.

Poleg vseh teh vežic je tudi vežica sv. Andreja, poimenovana po Plečnikovem bratu.
Vežice se razprostirajo na začetku parka z drevoredom divjih kostanjev - na desni strani, ulica se imenuje Med hmeljniki, nekoč so poskusili tukaj gojiti hmelj in pridelovati pivo, pa se ni obneslo.
Nekatere vežice so precej "stisnjene", "dvojčki", zaradi težav s pridobitvijo zemljišča. Na koncu vežic je objekt, ki je bil mizarska delavnica, tukaj so delali krste. Na vrhu, tik pod streho, je prepišen prostor, da bi se tam lahko sušil les za krste.
Uporabo vežic je oblast po 2. svetovni vojni prepovedala, tako da so počasi začele propadati - vse do l. 1987, ko so zgradili novo cerkev in začeli Plečnikove Žale obnavljati.

Mizarsko delavnico v obnovi, v njej bo nekakšen muzej.
Zgoraj so slike svetopisemskih prizorov ali kakšnih svetnikov ali pomembnih ljudi. Tukaj.

Med vežicami in cerkvijo Svetega Križa, ki je ob vratih na samo pokopališče, stoji nova cerkev - cerkev Vseh svetih.

Cerkev ima "zvonik" bolj ali manj le nakazan (na fotografiji desno), zvonovi so pač v zvoniku stare cerkve. Menda je tako - in tudi cerkev sama je nekako nizka - zato, da ne potlači vzdušja, ki ga ustvarjajo vežice. Ob novi cerkvi je spomenik vojnim in povojnim žrtvam komunizma.

Potem nas je vodnik popeljal po samem pokopališču, opozarjal nas je na posamezne spomenike, ki so nedvoumno Plečnikovo delo ali pa zagotovo vsaj delo kakšnega njegovega učenca. Mnogi spomeniki ali kapelice so prave umetnine.
Posameznik je lahko le najemnik nekega groba, neke male parcelice, ne more biti lastnik. Če nekega groba ne oskrbuje nihče več in zanj nihče ne plačuje, pride v nove roke. Če je to grob pomembnega človeka, ostane na spomeniku zapisano ime pokojnika (čeprav pokopavajo vanj zdaj pripadnike kakšne druge družine), sicer se lahko izbriše.

Tukaj desno je Bajukov grob.

Vodič nam je pokazal posamezne grobove, ogledali smo si tudi spomenik žrtvam korziške nesreče, Judovsko pokopališče, vojaška pokopališča,

Tukaj počivajo "kranjski Janezi".

preprost grob samega Jožeta Plečnika, seveda si ga je pripravil sam,

predstavnikov moderne ...

Tukaj so vsi štirje naši glavni "modernisti", O. Župančič posebej desno.

Potem smo se približali delu, kjer so tudi vežice, ampak ne "Plečnikove", pač pa vežice 1, 2, 3 ... in krematorij, šli smo čez Tomačevsko cesto in si ogledali še najnovejši del pokopališča, hodili smo po uličicah, poimenovanih po drevesih, recimo Pod akacijami (morda "med"?). Tam blizu je tudi hrib, namenjem raztrosu pepela.

Mimogrede sta minili dve uri, na Žalah je pa seveda še veliko, česar si nismo mogli ogledati ali pa smo videli le od daleč. Npr. lipa sprave in Park zvončkov.

Ob lipi sprave

Združenje pomembnih evropskih pokopališč (ASCE) je bilo ustanovljeno leta 2001.

S spletne strani: ... se je Javno podjetje Žale v okviru mednarodnega projekta EUCEMET pridružilo petim evropsko pomembnim pokopališčem in tako obiskovalcem pripravilo dva brezplačna mobilna vodiča »ARTOUR«. Ta pokopališča so: Pobrežje Maribor, Centralno pokopališče Dunaj (Avstrija), Glasnevin (Irska), Oletta (Francija), La Carriona (Španija). S pomočjo mobilnih vodičev Plečnikove Žale - Vrt vseh svetih in Pokopališče Žale lahko obiskovalci sami, s pomočjo pametnih telefonov, spoznavajo znamenitosti tega čudovitega pokopališča in edinstvene Plečnikove stvaritve, ki ji je bil leta 2007, kot edinemu tovrstnemu objektu v Evropi, podeljen znak Evropska dediščina, od leta 2009 pa je tudi kulturni spomenik državnega pomena.

http://www.ljubljana.si/si/zivljenje-v-ljubljani/v-srediscu/82544/detail.html

http://sl.wikipedia.org/wiki/Ple%C4%8Dnikove_%C5%BDale
http://sl.wikipedia.org/wiki/Centralno_pokopali%C5%A1%C4%8De_%C5%BDale