Pismo s poti v taborišče (Etty Hillesum)

Nekdo mi je dal prebrati pismo, ki ga je na transportu v koncentracijsko taborišče napisala mlada ženska. Tako je pisalo ob pismu.

Tako me je navdušilo - saj je prava oda življenju -, da sem ga večji del prepisala:

Če notranje živiš, mogoče niti ni tako velike razlike, če si znotraj ali zunaj taborišča. Seveda si vsake toliko žalosten in potlačen zaradi vsega, kar delajo s teboj, to je povsem človeško in razumljivo. A kljub temu: smo najprej mi sami tisti, ki okrademo sebe. Lepo mi je življenje in čutim se svobodno. /.../ Verujem v Boga in v ljudi ... Na koncu je odločilno to, kako se nosi, prestaja in rešuje bolečino, če se uspe ohraniti nedotaknjen vsaj del lastne duše. /.../
Zadnje novice pravijo, da bomo vsi Judje pregnani. Tudi če ostanemo pri življenju, bodo velike rane, ki jih bomo morali nositi v sebi za vedno. Pa kljub temu ne uspem misliti, da življenje nima smisla. Tudi Bog ni odgovoren pred nami za tako absurdne stvari, ki jih počenjamo: odgovorni smo sami. /.../
Edino dejanje, vredno človeka, ki nam je v teh časih še ostalo, je: poklekniti pred Bogom. Tako zelo imam rada druge, ker je v vsakem kos Tebe, moj Bog. /.../ Želela bi biti balzam za mnoge rane ... pripravljena v vsaki situaciji in tudi v smrti izpričati, da je to življenje lepo in bogato v pomenu, da ni Bog kriv, ampak mi sami, če se stvari odvijajo tako, kot se sedaj. /.../
Oni so tisti, ki živijo za bodečo žico, ti, ki živijo v vilah na drugi strani ograje, naši pazniki. /.../ Pogosto se mi zgodi, da s hitrim korakom hodim vzdolž bodeče žice, takrat se iz mojega srca vedno dvigne glas - ničesar ne morem storiti, tako je ... in iz primarne moči, ki jo imam v sebi, se dvigne glas, ki pravi: življenje je nekaj čudovitega in velikega, kasneje bomo morali zgraditi popolnoma nov svet. Vsakemu strašnemu dejanju in sovraštvu bomo morali zoperstaviti nov del ljubezni in dobrote, ki smo ga osvojili v nas samih.

Pismo je bilo podpisano z Etty Hillesum.

Tako sem zvedela avtoričino ime. Pa sem želela zvedeti več o njej. Konec novembra 1943, dobra dva meseca po tistem, ko so jo odpeljali v taborišče, je umrla v Auschwitzu.

Ugotovila sem, da imamo v slovenščini knjigo Pretrgano življenje, v njej so dnevniški zapiski in pisma te mlade ženske. Ko sem brala knjigo Pretrgano življenje, sem ugotovila, da je to pismo, ki sem ga prepisala, pravzaprav skupek njenih misli iz različnih obdobij.
Pred kratkim sem že prepisala nekaj misli iz začetka njenega dnevnika: Sovraštvo zastruplja duše. Nadaljevanje pa še sledi.

Pretrgano življenje