Pismo Miklavžu
"Mama, kaj si želiš, da ti prinese Miklavž?" mi Mali rine v roke list papirja, na katerega so otroci napisali svoje želje.
"Mama, kaj si želiš, da ti prinese Miklavž?" mi Mali rine v roke list papirja, na katerega so otroci napisali svoje želje.
"Dragi Miklavž! Rad bi avtomobilček! Mali."
"Dragi Miklavž, prosim za edigs!"
Take in podobne želje so na listu. No, tudi kakšna zelo velika: fotoaparat in še kaj, samo otroci že vedo, da vseh želja Miklavž pač ne izpolni, napišejo pa včasih vseeno.
"No, mama, daj, napiši že!" me priganja Mali.
"Pa jaz nisem še nikoli pisala Miklavžu!" pravim.
"Pa daj no! Napiši no!"
Vzamem list in napišem: "Rada bi eno mandarino in eno čokolado in pridne otroke in pridnega moža! Mama."
Mali skuša prebrati, nekaj časa strmi v črke in potem vpraša: "Kje pa piše: 'Dragi Miklavž!'?"
V zadregi priznam, da tega sploh nisem napisala. "Pa saj bo vseeno razumel!" razmišljam.
Trudi se z branjem in potem mu pomagam, moje črke niso ravno vzor lepopisja.
Ko prebereva do konca, strašno ogorčen začne kričati: "Pa tega ne moreš napisati, tega ne moreš prositi Miklavža! Tega za pridne otroke pa moža!"
"Zakaj pa ne?" se čudim. Se ti zdi, Mali, da je pridnost odvisna od tebe? In ne od Miklavža?
"Ne moreš!!! Zbriši!" se razburja.
"Ne, ne bom zbrisala! Če si pa res želim pridne otroke in moža!"
"Zbriši!" se jezi naprej.
"Rekel si, naj napišem, kaj si želim!" pravim. "Zakaj si pa rekel, da naj napišem?! Ne, ne bom pisala, česar si ne želim."
Mali je resnično jezen. Potem namrgoden steče stran.
"Dragi Miklavž! Rad bi avtomobilček! Mali."
"Dragi Miklavž, prosim za edigs!"
Take in podobne želje so na listu. No, tudi kakšna zelo velika: fotoaparat in še kaj, samo otroci že vedo, da vseh želja Miklavž pač ne izpolni, napišejo pa včasih vseeno.
"No, mama, daj, napiši že!" me priganja Mali.
"Pa jaz nisem še nikoli pisala Miklavžu!" pravim.
"Pa daj no! Napiši no!"
Vzamem list in napišem: "Rada bi eno mandarino in eno čokolado in pridne otroke in pridnega moža! Mama."
Mali skuša prebrati, nekaj časa strmi v črke in potem vpraša: "Kje pa piše: 'Dragi Miklavž!'?"
V zadregi priznam, da tega sploh nisem napisala. "Pa saj bo vseeno razumel!" razmišljam.
Trudi se z branjem in potem mu pomagam, moje črke niso ravno vzor lepopisja.
Ko prebereva do konca, strašno ogorčen začne kričati: "Pa tega ne moreš napisati, tega ne moreš prositi Miklavža! Tega za pridne otroke pa moža!"
"Zakaj pa ne?" se čudim. Se ti zdi, Mali, da je pridnost odvisna od tebe? In ne od Miklavža?
"Ne moreš!!! Zbriši!" se razburja.
"Ne, ne bom zbrisala! Če si pa res želim pridne otroke in moža!"
"Zbriši!" se jezi naprej.
"Rekel si, naj napišem, kaj si želim!" pravim. "Zakaj si pa rekel, da naj napišem?! Ne, ne bom pisala, česar si ne želim."
Mali je resnično jezen. Potem namrgoden steče stran.
Čez dvajset minut pride spet do mene in mi porine v roke list z željami - kar sem prej napisala, je zbrisano - pravi: "Napiši, mama, kaj si želiš od Miklavža!" Govori spravljivo. Napol opravičujoče se doda: "Veš, mama, pa bolje, da mi ne prebereš! ... Včasih je bolje, da jaz ne vem, kaj ti misliš!"
Oba se smejeva. Napišem svojo željo in Mali ne preveri, kaj sem napisala.
Oba se smejeva. Napišem svojo željo in Mali ne preveri, kaj sem napisala.
Zdaj pa oba čakava, ali se nama bo izpolnila želja ...
Copyright © 2010 Odsrcadosrca
Galerija (1)
Bistre glaviceSrčne zgodbe
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
