Pepelnica in stari običaji

Pust (z vso folkloro, šemljenjem, običaji) je minil. In danes je pepelnica, prvi dan posta v krščanstvu (ne vem sicer, kako je s postom drugje kot v katolištvu).
Post se začne s polnočjo. Na pepelnico in veliki petek velja najbolj strog post, odrasel zdrav človek bi se smel najesti enkrat na ta dan. In seveda ne mesa.
Marsikdo gre v cerkev, kjer se udeleži obreda pepeljenja. Duhovnik da malo pepela človeku na glavo in mu reče: "Pomni, človek, da si prah in se v prah povrneš!" (Ali: "Spreobrni se in veruj evangeliju!") Liturgična barva v postu je vijoličasta.

Kaj pa ljudski običaji, tisti manj "pobožni"?
Poiskala sem par zanimivih običajev (Niko Kuret: Praznično leto Slovencev, 1. knjiga, izdala Družina 1989). Pisala bom v glavnem v sedanjiku, vendar marsikaj od tega najbrž ni več živo. Običaje bom dala kar v tri skupine:
1. kar se (je) dogaja(lo) po domovih,
2. pokopavanje pusta, kjer ga niso že na pustni torek,
3. ploh.
1. V Prekmurju je na pepelnico prva na nogah gospodinja, vsi ostali morajo počakati v posteljah. Gospodinja pride do vsakega z lončkom Benediktove vode. To je juha iz svinjske glave, skuhane na pustni torek. Vsakemu družinskemu članu s to juho zmoči podplate in tako naj bi bil varen pred strupenimi piki, ranami in vsem hudim. S to vodo potem gospodinja pokropi še vso hišo, hlev, okrog poslopij.
V Beli Krajini pa otrokom namažejo na pepelnično jutro roke in noge s pomijami od pustnega dne - da jih poleti ne bi pikale kače. Živini z istim namenom namažejo noge in gobec.
Če v Prekmurju na pepelnično jutro vržeš lepo rdeče jabolko v vodo, boš vse leto lepo rdeč.

2. Ljudstvo je sicer spoštovalo resnost pepelničnega dne, toda mladina je marsikje zganjala norčije.
Tako ponekod šele na pepelnico pokopljejo pusta (ponekod ga na pustni torek).
Ponekod imajo s slamo ali žaganjem nagačenega Pusta, ki pa potem pokopljejo, zažgejo ali vržejo v vodo (npr. v Krko, Tolminko, Mežo, Savo ...

3. Posebna pepelnična navada je ploh (če morda kdo ne ve, ploh je zelo debela deska - SSKJ: plòh plôha m (ȍ ó) debelejši ploščat kos lesa iz podolžno razžaganega debla). Zdaj je ta navada le še bolj v kakšnem šaljivem pogovoru, ki se nanaša na dekle, ki se ni poročilo. Včasih pa so morala dekleta, ki se niso v predpustu omožila (včasih je bilo največ porok tik pred pustom, na pustno soboto), po vasi vleči ploh. Ta navada je bila prav neusmiljena.
Že Valvazor je poročal: "Če vipavski fantje zanesljivo vedo, da gre dekle v trideseto leto, pa vendar še ni oddano, se mora z njimi sporazumeti in nekaj plačati, sicer mora vleči ploh. Vežne duri snamejo in jo vprežejo vanje. Tako jih mora na pepelnico vleči po vasi."
"Pepelnica je vendar spokorni dan," pravi Valvazor, "pa ga onečaščajo pregrešni fantje s takšno ¨pobožnostjo¨, ki bi zanjo zaslužili pošteno ¨žehto z nežganim pepelom¨!"
Za dekle je bil ploh huda sramota, zato so ponekod običaj omilili, tako so se v žensko preoblekli fantje, vlekli ploh in peli porogljive pesmi.
Delček še ohranjene ljudske pesmi iz okolice Doba pri Domžalah:

Ponekod so se starejši fantje na ta dan celo skrivali. V Dvoru npr. so vlačili fantje okrog korito in vanj so posadili starejšega fanta. Če se je odkupil, so stlačili v korito drugega.
Danes je ploh le še nekaj v medlem spominu. Veliko je k temu pripomogla tudi osamosvojitev žensk, ki se morejo preživljati same, včasih so bile bolj odvisne od moškega.
O včasih pa še govorijo pesmi, tudi tale (prepis delčka):
/.../
De bi šental fantiče,
ki so tako trdi,
ker vendar so eni
še zali, mladi.
Pri peči držijo
se zmrzlo, trdo -
dekliči trpijo
pa martro za to.

Vsako leto pred pustom
se nadjam enga,
na božjo pot hodim
in prosim Boga.
Že dosti let čakam
in tega želim,
svetem Antonu
almožno delim.

Ni vdovca, ni fanta,
bod star ali mlad -
vsak pravi: Ti baba
le piš me odzad!
Jaz te ne maram,
sam lahko živim.
Če kaj več privarjem,
pa boljši živim.
/.../
Ko bi se na svetu
kak dohtar dobil,
da bi nas stare
dekliče mladil!
Po nagih kolenih
grem rada z anjim,
naj reče, kar hoče,
vse rada trpim. /.../

... "ploh" opisan pod posebno pepelnično navado ne more biti neka zelo debela deska: ploh-SSKJ debelejši ploščat kos lesa iz podolžno razžaganega debla, ampak more biti le ploh ali poh, odžagano debelejše deblo, ki je popačenka iz nemške besede der/das Bloch.

Tudi ta navada, to je vlečenje ploha (Blochziehen), ne obstoji samo v kakšnem šaljivem pogovoru, ampak je v marsikaterem kraju še vedno živa, kadar tam od Božiča do pusta ni nobene ohceti.

Ploh pri tem ne igra vlogo kakšnega obrtniškega materiala, temveč predstavlja ženina, ki na šaljiv način opominja vsa ledig za ženitev godne dečve...