Ozeble rožice ob dnevu žena

Ženske smo ženske pravzaprav šele ob moških.
Če moških ni, potem naša prava ženskost, ženstvenost, vse tisto najlepše v nas
niti ne pride do izraza.



Prav tako so moški pravi moški šele ob ženskah.
Pa ne kakršnikoli ... Tisto najlepše moško in tisto najlepše žensko ni enako do kateregakoli moškega, do katerekoli ženske.
Do nekaterih razvijemo najgloblje zaupanje. Najlepše zaupanje je izredno veliko bogastvo - tedaj se moremo zaupati z vsem, kar smo, z dušo in telesom.



Res je, da mnoge ženske zelo dobro delajo na mnogih področjih,
pa vendar so nekatere stvari nekako bolj naše.
Ženske smo mame že kar tako, četudi katera nima otrok, je v srcu lahko mama.
Naj bi prinašale svetu, tudi moškemu, toplino, veselje, sijoče oči, mir, predanost.



Včasih je težko biti ženska,
vsaj z veseljem biti ženska.
Včasih smo bolj ozeble rožice.
Morda smo se razcvetele ob nepravem času, prezgodaj, prepozno ...
A četudi ni dovolj topline, sonca, roža mnogokrat preživi - kljub nemogočim okoliščinam,
"zbere" vse svoje moči, požene močne korenine ... srka iz globin, (za)diha ...



(Kaj ni tole zlata vrtnica?)

Pa vendar je najlepše, če ni v naših odnosih sibirskih pogojev.
Če se ni potrebno bati ekstremnih mrazov, če se ni potrebno kar naprej boriti za svoj obstoj, za svoje mesto v vesolju ...
Tudi za svoje mesto v vesolju moških, predvsem pa "svojega" moškega.
Res je, da naj bi zrel človek bil sposoben živeti sam, vendar je veliko lepše živeti skupaj ...
Najlepši odnosi se razvijejo v zaupanju in tveganju. Kajti nikogar ne moremo vezati nase. Ljubezen je v svobodi. Ni pa ljubezen lahkotnost, temveč predvsem odgovornost ... odgovornost v svobodi ...



Pozdrav z mojega vrta!