Otroške poroke, ženske last moških
Življenje in smrt15. januar 201611.274 branj

Otroške poroke, ženske last moških

Mike je pisal o 10-letni jemenski deklici , ki je bila dobesedno prodana v zakon 30 let starejšemu moškemu, bila zlorabljana, potem pa je uspela


Mike je pisal o 10-letni jemenski deklici, ki je bila dobesedno prodana v zakon 30 let starejšemu moškemu, bila zlorabljana, potem pa je uspela priti na sodišče in doseči razveljavitev zakona.

Pa me je Mike spomnil na en moj zapis (malo krajšam in prirejam):

Včasih se nam zdi, kako daleč je že prišlo človeštvo, kaj vse smo iznašli, izumili, ustvarili, kako silno pametni smo, kako dobro vemo, kaj so človeške pravice - in celo dolžnosti ...
Pa vendar je vsepovsod po svetu tudi mnogo hudega ... Morda predvsem zato, ker - kot kaže, mnoge ljudi prevzame moč, ki jo imajo (postanejo sužnji samih sebe) - in pozabijo na vse drugo, predvsem pa ne vidijo trpljenja šibkejših ...

Posebej v določenih delih sveta je zelo težko ali celo strašno biti otrok ali pa ženska, posebej težko pa biti ženski otrok - deklica.
Ponekod jih obrezujejo, ponekod jih prisilijo v prostitucijo, da deklice preživljajo družine.


Ponekod deklice, res še otroke, starši poročijo ... spet jih v to sili revščina - saj hčerko ženinu prodajo.
Na svetu je predvidoma 60 milijonov otroških nevest, največ jih je v južni Aziji in Afriki. Na vzhodu Zambije npr. so pred dopolnjenim 18. letom poročene tri petine deklic.
V Jemnu je poročenih več kot četrtina deklet, starih pod 15 let. Tradicija se prakticira menda po vsem svetu, nekatere deklice so ob vstopu v zakon stare celo samo šest let.

Marsikje so se za poroke svojih otrok v starih časih dogovarjali starši, tudi danes se - in ni nujno, da je to slabo. O tem je povedala spletna prijateljica, ki živi v Angliji, da recimo Indijci ne dajo toliko na ljubezen in zaljubljenost na začetku, kot damo npr. mi, pač pa zaupajo staršem, ki jim izberejo ženina oz. nevesto.
Res je, da včasih po starših moremo sklepati vsaj malo, kakšni so otroci. Res starši lahko mlade ljudi vidijo veliko realneje, tudi zato, ker poznajo njihove družine, kot vidijo mladi drug drugega.
Naj bo kakorkoli v nekem okolju, naj vplivajo starši na poroko svojih otrok ali ne, vsekakor to, da se poročajo odrasli moški z deklicami in da naj bi potem imele kar takoj spolne odnose (brez ljubezni in z nezrelim telesom), to je pa grozljivo. Nekatere te "zveze" se tragično končajo že na samem začetku, kot na primer zgodba osemletne Rawan. Rawan je bila - kot mnogo drugih deklic v arabskem svetu - prisiljena v dogovorjeno poroko s petkrat starejšim moškim. Umrla je že po poročni noči ... zaradi notranjih krvavitev.

Lahko se je nam, pametnim Evropejcem, zgražati, toda biti eden od v takem okolju živečih ljudi je nekaj drugega. Kdo od nas sme trditi, da bi bil zares drugačen od tistih "primitivnih" ljudi tam, vzgajanih od malega v taki "kulturi", če bi se rodil in bil od malega vzgajan v tistem vzdušju?
Navsezadnje, če pogledamo ne tako daleč nazaj, so bile pri nas nezakonske matere sramotene, preganjane, prav tako njihovi otroci - "pankrti". Tudi v naših krajih niso bili moški krivi, krive so bile samo ženske, ne glede na to, ali je šlo za zvezo med dvema (torej naj bi šlo za soodgovornost obeh) ali pa je šlo samo za nasilje nad žensko (posilstvo).
So pa tudi druga področja, kjer se hitro tudi v našem okolju pokaže naša resnična človeška veličina, strpnost in širina do drugih (pa ne tista razpuščena, vseenska - da se le meni ni to zgodilo!) ...

Če bi se danes ženske predvsem v azijskih in afriških državah borile za svoje pravice (a kako bi vedele, da imajo sploh kakšne pravice!?), bi kot posameznice ne dosegle veliko, vedno bi bili nad njimi močnejši. Predvsem moški, potem pa tudi odrasle ženske, tudi mame.
Žrtve so ženske, žrtve so otroci, a žrtve so pravzaprav tudi moški - samih sebe, svoje "miselnosti" - kajti dvomim, da je lahko človek izpolnjen kot človek, če je nasilen.
Sprašujem se, če moremo na kakšen način mi, "oddaljeni", pomagati tem ubogim zlorabljanim ljudem.
Verjamem v razne dobrodelne organizacije, predvsem tistim, ki stopijo res neposredno v neko okolje in se resnično trudijo prinesti ljudem svoje srce - nevsiljivo, vendar tudi ne glede na lastno varnost.
Tiste, ki predvsem "tretjemu" svetu ne vsiljujejo stvari, ki nam, "razvitim", ostajajo, stvari, ki so že pri nas sporne, za njih so pa lahko še bolj nevarne, ko so povprečno veliko manj izobraženi in v nekaterih stvareh težje izbirajo, kaj je dobro in kaj ne (npr. v zvezi s kontracepcijo - da jim ne predvsem ponujajo vsega možnega, tudi slabega in nevarnega). ("Dobro delo" vendar ni to, da nekomu dam to, kar je meni odveč. A prav to večkrat pomeni nastajanje industrijskih obratov v "nerazvitem" svetu - pri nas čistejše okolje, za nas poceni izdelek, hkrati pa samohvala, kako pomagamo revnim ...)

Tudi misijonarjem odrekamo vsako pravico na silo ljudi spreminjati, jih odvračati od "slabih" navad (kdo je zakonodajalec, kaj je dobro?), jim vsiljevati svojo vero itd. In prav tako previdni, empatični, pozorni do ljudi bi morali biti tudi na drugih področjih. Če smo v "razvitem" svetu ženske enakopravne, enakovredne moškim, še ne pomeni, da svoje veličine kje drugje po svetu ne čutijo ženske na malo drugačen način ... Ženska, ki se je poročila z muslimanom in tako vstopila tudi v islam, prej je bila v eni od krščanskih Cerkva, mi je rekla, kako ji je všeč v islamu to, ko moški varuje svojo žensko. (No, ona je edina žena tega moškega. Nimajo vse te sreče.) Če ženska nima povsod enakega mesta, kot ga ima moški, še ne pomeni, da nima dobrega mesta! Ponekod je ženska nezamenljiva in to sploh ne pomeni, ali je več ali je manj ali je morda enaka moškemu, ženska je vendar svoje bitje!

Dodajam citat iz knjige Živa zažgana - pojasnjuje to, da vsak ne more videti tako, kot vidi "razviti" svet:

" ... ženska tam nima življenja. Dekleta pretepajo, trpinčijo, davijo, zažigajo, ubijajo. Za nas je to čisto nekaj vsakdanjega. Mama me je hotela zastrupiti, da bi "dokončala" delo mojega svaka, zanjo je bilo to normalno, spadalo je k življenju. Za ženske je to normalno življenje. Pretepejo te, normalno. Zažgejo te, normalno, zadavijo te, normalno, trpinčijo te, normalno. Krave in ovce so vredne več od žensk, kakor je rekel moj oče. Če nočeš umreti, moraš molčati, ubogati, se plaziti, se poročiti nedolžna in roditi sinove. Če ne bi na cesti srečala moškega, bi imela tako življenje. Moji otroci bi živeli tako kot jaz, moji pravnuki tako kot moji otroci. Če bi tam živela, bi postala normalna kakor mama, ki je zadušila svoje otroke. Morda bi ubila hčerko. Morda bi pustila, da jo zažgejo. Zdaj se mi zdi to grozljivo! Če pa bi ostala tam, bi ravnala enako! Še ko sem umirala v bolnišnici, sem mislila, da je to normalno. Ko pa sem prišla v Evropo, sem pri petindvajsetih ugotovila, ker sem slišala ljudi okrog sebe, da v nekaterih državah ne zažigajo žensk, da so dekleta vredna toliko kot fantje. Zame se je svet ustavil v naši vasi. /.../
Dekleta niso smela hoditi v šolo. /.../ ... da se ne bi naučile brati in pisati, za dekle ni dobro, če je preveč inteligentno. /.../ Moj brat je bil edini med dekleti, oblečen je bil, kakor so fantje tukaj (v Evropi, moja opomba), kakor v velikem mestu, hodil je k frizerju, v šolo, v kino, lahko je hodil ven. Zakaj? Ker je imel tiča med nogami! Srečo ima, dobil je dva fantka, vendar navsezadnje nima on sreče, temveč njegove hčerke. Neznansko srečo imajo, da se niso rodile!
Ustanova Surgir in Jacqueline se trudita, da bi rešili ta dekleta. /.../ Zato pričam za Surgir o zločinih iz časti, ker se še zmeraj dogajajo."

Galerija (1)

Kepa soliLjudje med sebojDuša mi je žalostna
AK

Ana Kos

Avtorica bloga Sol Zemlje