Otrok, zapisan smrti

Imela sem veliko težav z nosečnostmi, pa so me poslali na preiskave ... Tako sem prišla v neko ustanovo zaradi rentgena rodil. Toda vratarica, ki sem jo vprašala, kje delajo "mojo" preiskavo, me je grdo pogledala in rekla: "Pojdite v klet!" Nisem razumela pogleda in ko sem opazila na kletnih vratih napis "socialna služba", nisem razumela, za kaj gre ... zdelo se mi je, da pač nisem tam, kamor naj bi šla ...

Pa vseeno sem šla v klet in pred nekimi vrati našla svojo znanko. Vsa vesela, da jo vidim (mene je bilo groza tistih prostorov in preiskav, ki so me čakale!), sem vzkliknila: "Kaj pa ti tukaj počneš!"

"Ravnokar sem podpisala, da hočem prekiniti nosečnost."

Srečali sva se dve s problemi v zvezi z nosečnostjo! Ampak kako različnimi! Jaz sem izgubila že tri otročke, ona pa ...

Potem sva v nedogled sedeli skupaj ... se pogovarjali ... razmišljali o možnostih ...

Jasno je bilo, da ona v resnici ne želi splaviti. Samo ni vedela, kaj in kako bi ...

"Upala sem, da kdo pride in govori z menoj ...," je rekla ...

(Enako mi je ob neki drugi priložnosti pripovedovala ena druga ženska, da je šla splavit, ker ni videla druge možnosti, a celo pot molila, da ji Bog pošlje človeka, ki jo bo potegnil ven iz tega ... In se je našel človek, pred vrati zdravnika, in ta človek ji je omogočil začasno spodobno bivanje ...)

In zdaj in tukaj sem bila jaz ... orodje v božjih rokah ... hvaležna in vesela ...

Z obema nama nekaj ni šlo po prvotnih "načrtih":

Dekle je šlo nazaj v tisto sobo in preklicalo svoj podpis, jaz pa sem zamudila tisto svojo preiskavo ...

Skupaj sva odhajali, pogovarjali sva se, da bo dala svojega otroka meni, če ga ne bo mogla imeti ...

Bili sva veseli, mladi, skoraj skakali sva po ulicah! Veselili sva se otroka, ki bo živel naprej!

Potem jo je čakalo še veliko veliko težkega ... Bila je sama, brez svojega stanovanja, starši niso vedeli ... A vendar se je vsakič, ko sva se videli, zahvalila za svojega otroka - kot da sem ji ga jaz rešila - pa ga nisem, samo ona je uspela slišati glas v sebi ... In potem se je rodil krasen otročiček, takoj je bilo jasno, da otročička ne da nikomur. Nekako smo uspeli najti eno sobico nekje pri dobrih ljudeh ... Živela je skromno, skromno ... Kolikokrat sem se vprašala, ali sem jo potisnila v težave, ker sem bila nekje hkrati z njo in govorila tako, kot sem čutila ... A saj je nisem pregovarjala, najbrž sem rekla le, da se vedno najde pot ... Toda ona me je vsakič žarečih oči prehitela, da nisem nikoli glasno izrazila svojih pomislekov ...: "A veš, kako sem srečna! Hvala, ker si bila takrat z menoj!"

Kolikokrat sem pomislila, zakaj me je vratarica poslala na napačen konec. Poslala me je tja, kjer so delali splave. Še vedno se spominjam njenega neprijaznega pristopa. Morda ji je bilo težko ob misli: še ena, ki hoče narediti splav.

Koliko ljudi je sodelovalo v "načrtovanju družine" in še vedno sodeluje - službeno - proti svoji volji?

Morda pa to, kar se je zgodilo, tista vratarkina pomota, spada v delovanje milosti? Bog pogosto ponudi novo možnost, novo priložnost, novo "šanso" ...

(Danes ta otrok ni več otrok.)

Zgodba se je zgodila v stavbi, v kateri se danes dogajajo duhovne vaje in razne druge stvari za poglobitev duše - in so se tudi, preden je bil tam zavod za načrtovanje družine, tudi ...

Dodatek:

Fanta iz zgodbe nisem videla že veliko let ... Pravzaprav smo se srečevali le tedaj, ko je bil še dojenček in potem malček. V življenju je pač mnogo poti, ki vodijo na vse strani. In tako je pot te bližnje in njenega sina peljala drugam kot pot moje družine in se nismo nič videvali.

A pred kratkim smo se srečali!

Bila sta oba s sinom, lepo ju je bilo videti, zelo lepo!

On velik, velik, tako lepo se je nasmehnil, ko sva si podala roke.

Videla sem, da ve zame, ne vem pa, če ve kaj več o svojem življenju čisto od začetka.

Jaz pa še tako slišim besede njegove mame, tiste izgovorjene pred veliko leti: "Prosila sem ... v srcu ... da pride kdo in mi reče: Ne naredi tega!"

Utrinek od tam: Vzemi ... in sprejmi.