Otrok Tibeta - Soname Yangchen
Zelo rada spoznavam ljudi od blizu, rada vstopam v njihove domove, rada prisluškujem njihovim mislim ...
Zelo rada spoznavam ljudi od blizu, rada vstopam v njihove domove, rada prisluškujem njihovim mislim ...
In zelo se me dotaknejo tudi zgodbe ljudi, ki so na nek način meni tako podobni, četudi so od daleč, četudi so zrasli v tako drugačnih okoliščinah kot jaz ...
Zgodba Soname Yangchen se me je zelo dotaknila - kakšne trenutke sem imela občutek velike bližnjosti z njo -, zato želim nekaj svojih utrinkov te zgodbe deliti z vami.
Soname se je rodila "medtem ko je mama molzla v prepišnem hlevu sredi divje pokrajine Jarlung v južnem osrednjem Tibetu" - najbrž pomladi 1973, natančno ne ve, njenemu ljudstvu, Tibetancem, se te stvari ne zdijo pomembne.
Dali so ji imeni Soname (sreča) in Yangchen (melodija).
Rodila se je uglednim ljudem (plemiška kri), kar pa je v času "kulturne" revolucije na Tibetu pomenilo slabo zanje ... Kajti Kitajci so hoteli odstraniti vse versko in vse plemiško.
Tedaj je kitajska Ljudska osvobodilna armada surovo uničevala našo edinstveno budistično kulturo in prinašala "darilo" komunizma, pravi Soname. Leta 1950 so Kitajci /.../ zavzeli Tibet, da bi nas očistili, kot so govorili, "strupa religije" in naših "zaostalih fevdalnih navad ..." Kitajci so vztrajno trdili, da je Tibet del njihove domovine, vendar - pravi Soname - jim sploh niso podobni, bili so drugačni na pogled, drugačnega vonja ... In razvijali so drugačno ideologijo. Za Kitajce so ljudje le družbenoekonomske enote, medtem ko so za Tibetance "ljudje in sploh vsa živa bitja v bistvu sveti ..."
Sonamin oče je bil zelo izobražen in duhoven, a vzkipljiv človek, tako da so se ga otroci bali (če je bil slabe volje, je v družinske člane metal razne predmete. Mama je bila mila in topla, hčerko je učila tudi
: "... poskrbi, da ne boš znala kuhati. Potem te bo imel mož rad zaradi tebe same."
... moji otroški spomini so zasenčeni z bolečino, ki sem jo doživljala on trpljenju svoje družine. Zaradi svojega plemiškega rodu smo se že rodili "krivi". /.../ trkali na vrata vohuni ... vstopili so in pomešali po posodi z večerjo ... da bi videli, če ne jedo bolje, kot bi smeli - tako je družina trpela od Kitajcev in od nahujskanih domačinov, ki so se hoteli maščevati nekdanjim gospodarjem.
Nekoč se je zgodilo nekaj posebno hudega. Moj mlajši brat je prišel domov ves iz sebe. Povedal je, da so ga otroci tiščali k tlom in mu lulali v usta. Starejši brat je potem hotel pretepsti tiste fante. Potem jim je topla fantov razbila vsa okna. Starši so o tem poročali vaškemu odboru, toda potem je vsa vas skupaj obtožila to družino, češ da je kriva. Moje starše so javno pretepli, medtem ko smo morali mi gledati. Tresla sem se od strahu. Staremu očetu so tiščali glavo nad smodečim se čilijem, kar mu je povzročalo strašne bolečine. /.../ Obraz mu je otekel, bil je prekrit z rdečimi lisami in več dni je bil popolnoma slep. /.../
... so morale ženske in deklice iz 400 družin gole korakati v javnosti, nato so jih mučili in posilili. To je bilo resnično poblaznelo obdobje, podobno nacistični Nemčiji, ko so se ljudje najbolj čudaško vedli in delali stvari, ki jih sicer ne bi nikoli. Vsi so čutili surovost Maovega pošastnega režima. /.../
Življenje je bilo strašno težko. Delovni dan na polju se je za ljudi, stare od 7 do 80 let, začel ob 5h zjutraj in končal pozno zvečer, ob 8 ali 10h, odvisno od letnega časa. Mnogo ljudi je umrlo od izčrpanosti. /.../ Moji starši so bili večino časa lačni tako kot vsi Tibetanci. V času Sonaminega rojstva je Tibet zajela lakota velikih razsežnosti, tako da je na tisoče ljudi pomrlo. Kitajci so namreč pošiljali naše žito na Kitajsko, kjer so stradali milijoni, ki so si nakopali lakoto zaradi svojega načina gospodarjenja. Tibet dotlej še nikoli ni izkusil lakote: znali smo ohranjati svoj krhki ekosistem. Kitajci pa so nam preprečili kolobarjenje in posledice so bile katastrofalne.
Kljub vsemu je bila velika večina Tibetancev zgledno kos nadlogam. Po naravi smo močna rasa, ki si je zmožna hitro opomoči od nesreče in ima čudovit smisel za humor. Soname pravi, da ni bilo čutiti zagrenjenosti in zamer, čutiti je bilo samo veliko žalost.
Od vsega pa nam je bila v največjo oporo vera. Nobena stvar, niti največje besnenje kitajskih okupatorjev, nam ni mogla vzeti našega občutka za sveto in najglobljih načel budizma. Naučili so nas, da moramo biti sočutni do vsakogar, najbolj pa do svojih sovražnikov. Zdaj je bil čas resničnega odpuščanja. Če bi vračali milo za drago, sovraštvu ne bi bilo ne konca ne kraja. Buda je rekel, da jeze ni mogoče pregnati s še večjo jezo - pregnati jo je mogoče samo s potrpljenjem in ljubeznijo.
Dali so ji imeni Soname (sreča) in Yangchen (melodija).
Rodila se je uglednim ljudem (plemiška kri), kar pa je v času "kulturne" revolucije na Tibetu pomenilo slabo zanje ... Kajti Kitajci so hoteli odstraniti vse versko in vse plemiško.
Tedaj je kitajska Ljudska osvobodilna armada surovo uničevala našo edinstveno budistično kulturo in prinašala "darilo" komunizma, pravi Soname. Leta 1950 so Kitajci /.../ zavzeli Tibet, da bi nas očistili, kot so govorili, "strupa religije" in naših "zaostalih fevdalnih navad ..." Kitajci so vztrajno trdili, da je Tibet del njihove domovine, vendar - pravi Soname - jim sploh niso podobni, bili so drugačni na pogled, drugačnega vonja ... In razvijali so drugačno ideologijo. Za Kitajce so ljudje le družbenoekonomske enote, medtem ko so za Tibetance "ljudje in sploh vsa živa bitja v bistvu sveti ..."
Sonamin oče je bil zelo izobražen in duhoven, a vzkipljiv človek, tako da so se ga otroci bali (če je bil slabe volje, je v družinske člane metal razne predmete. Mama je bila mila in topla, hčerko je učila tudi
: "... poskrbi, da ne boš znala kuhati. Potem te bo imel mož rad zaradi tebe same." ... moji otroški spomini so zasenčeni z bolečino, ki sem jo doživljala on trpljenju svoje družine. Zaradi svojega plemiškega rodu smo se že rodili "krivi". /.../ trkali na vrata vohuni ... vstopili so in pomešali po posodi z večerjo ... da bi videli, če ne jedo bolje, kot bi smeli - tako je družina trpela od Kitajcev in od nahujskanih domačinov, ki so se hoteli maščevati nekdanjim gospodarjem.
Nekoč se je zgodilo nekaj posebno hudega. Moj mlajši brat je prišel domov ves iz sebe. Povedal je, da so ga otroci tiščali k tlom in mu lulali v usta. Starejši brat je potem hotel pretepsti tiste fante. Potem jim je topla fantov razbila vsa okna. Starši so o tem poročali vaškemu odboru, toda potem je vsa vas skupaj obtožila to družino, češ da je kriva. Moje starše so javno pretepli, medtem ko smo morali mi gledati. Tresla sem se od strahu. Staremu očetu so tiščali glavo nad smodečim se čilijem, kar mu je povzročalo strašne bolečine. /.../ Obraz mu je otekel, bil je prekrit z rdečimi lisami in več dni je bil popolnoma slep. /.../
... so morale ženske in deklice iz 400 družin gole korakati v javnosti, nato so jih mučili in posilili. To je bilo resnično poblaznelo obdobje, podobno nacistični Nemčiji, ko so se ljudje najbolj čudaško vedli in delali stvari, ki jih sicer ne bi nikoli. Vsi so čutili surovost Maovega pošastnega režima. /.../
Življenje je bilo strašno težko. Delovni dan na polju se je za ljudi, stare od 7 do 80 let, začel ob 5h zjutraj in končal pozno zvečer, ob 8 ali 10h, odvisno od letnega časa. Mnogo ljudi je umrlo od izčrpanosti. /.../ Moji starši so bili večino časa lačni tako kot vsi Tibetanci. V času Sonaminega rojstva je Tibet zajela lakota velikih razsežnosti, tako da je na tisoče ljudi pomrlo. Kitajci so namreč pošiljali naše žito na Kitajsko, kjer so stradali milijoni, ki so si nakopali lakoto zaradi svojega načina gospodarjenja. Tibet dotlej še nikoli ni izkusil lakote: znali smo ohranjati svoj krhki ekosistem. Kitajci pa so nam preprečili kolobarjenje in posledice so bile katastrofalne.
Kljub vsemu je bila velika večina Tibetancev zgledno kos nadlogam. Po naravi smo močna rasa, ki si je zmožna hitro opomoči od nesreče in ima čudovit smisel za humor. Soname pravi, da ni bilo čutiti zagrenjenosti in zamer, čutiti je bilo samo veliko žalost.
Od vsega pa nam je bila v največjo oporo vera. Nobena stvar, niti največje besnenje kitajskih okupatorjev, nam ni mogla vzeti našega občutka za sveto in najglobljih načel budizma. Naučili so nas, da moramo biti sočutni do vsakogar, najbolj pa do svojih sovražnikov. Zdaj je bil čas resničnega odpuščanja. Če bi vračali milo za drago, sovraštvu ne bi bilo ne konca ne kraja. Buda je rekel, da jeze ni mogoče pregnati s še večjo jezo - pregnati jo je mogoče samo s potrpljenjem in ljubeznijo.
Ob vedenju, da si Kitajci nabirajo strašno karmo, so Tibetanci sočustvovali z njimi. Reči pa moram, da je bilo včasih težko biti prijazen, posebno ker se niso nič spremenili.
Ko je imela Soname nekaj manj kot sedem let, so jo starši poslali v glavno mesto, Lhaso, v veri, da ji bo tam bolje, da bo bolj varna pred posilstvi kot doma, in da se bo izšolala. Sprva je živela pri teti, potem pa jo je teta dala v neko bogato družino, starša sta bila zaposlena pri policiji, kjer je postala prava sužnja in to ostala naslednjih 10 let. Svoje reči je imela v lopi na vrtu, spala je na rogoznici v kuhinji, vsak večer si jo je pogrnila. Začelo se je garanje od 6. ure zjutraj pa do 11. zvečer. Vse ure brez plačila, samo za stanovanje in hrano. Vendar je delala rada, čeprav je bilo to vse njeno življenje sedem dni na teden 10 let. Tudi v šolo je niso poslali in niti papirjev o bivanju ji niso uredili, tako da je uradno sploh nikjer ni bilo.
Uničevala pa jo je čustveno trpljenje, Tašijevi ji nikoli niso pokazali popolnoma nič topline, ljubezni. Svojima otrokoma sta dajala sladkarije, njej nikoli, tudi televizije ni smela gledati.
Prav tako si je sama želela komu pokazati ljubezen, pa je ni imela komu. Ni smela ljudem odpreti vrat, ni se smela pogovarjati s sosedi, bila je kot v ječi.
Celo za iti na stranišče je morala vprašati, saj je bilo zunaj, javno.
Mislila sem, da je moja karma, da živim v suženjstvu. Gotovo moram odplačati nekaj, kar sem storila v katerem od prejšnjih življenj. /.../
Tako sem zdržala in stiske so me okrepile. /.../ Tašijevi tega niso nameravali, vendar so me dobro opremili za življenje. (Niso je izobrazili, niso ji uredili dokumentov ...)
Vsa leta bivanja pri Tašijevih je hrepenela po domu, enkrat je celo pobegnila in uspela priti prav do doma, toda morala je iti nazaj v Lhaso.
Ko je bila stara 12 let, so ji sporočili, da umira njena mama. Z vsem srcem je preživljala zadnje mamine dni življenja z njo.
Potem so mami tri dni po smrti pripravili nebesni pokop, to je posebne vrste tibetanski pogreb, ko truplo ponudijo jastrebom v hrano.
Nebesni pokop velja za najboljšo možnost pogreba, a si ga marsikdo ne more privoščiti, druga najboljša možnost je ta, da truplo razkosajo in vržejo v vodo, kjer ga pojedo ribe (zato Tibetanci ne jedo radi rib), tretja možnost pa je sežig trupla.
Zdaj Soname ni več vleklo domov.
In nekega usodnega dne sem se po naključju zapletla v pogovor z enim od menihov iz Dharamsale, indijskega mesta, kjer je zdaj živel dalajlama s svojo vlado v izgnanstvu.
To jo je tako prevzelo, da je sklenila, da odide v Indijo, čeprav ni niti vedela, kje Indija sploh je.
In to misel je gojila v sebi ... dokler ni prišel pravi trenutek. Sklenila je pobegniti s Tibeta. Nič je ni moglo več ustaviti ... Tudi Himalaja ne.
Kljub nemogočim okoliščinam se ji je vedno znova ponudila priložnost, da je šla proti svojemu cilju.
Sonamina zgodba je pretresljiva. In ganljiva.
In danes?
Ko je imela Soname nekaj manj kot sedem let, so jo starši poslali v glavno mesto, Lhaso, v veri, da ji bo tam bolje, da bo bolj varna pred posilstvi kot doma, in da se bo izšolala. Sprva je živela pri teti, potem pa jo je teta dala v neko bogato družino, starša sta bila zaposlena pri policiji, kjer je postala prava sužnja in to ostala naslednjih 10 let. Svoje reči je imela v lopi na vrtu, spala je na rogoznici v kuhinji, vsak večer si jo je pogrnila. Začelo se je garanje od 6. ure zjutraj pa do 11. zvečer. Vse ure brez plačila, samo za stanovanje in hrano. Vendar je delala rada, čeprav je bilo to vse njeno življenje sedem dni na teden 10 let. Tudi v šolo je niso poslali in niti papirjev o bivanju ji niso uredili, tako da je uradno sploh nikjer ni bilo.
Uničevala pa jo je čustveno trpljenje, Tašijevi ji nikoli niso pokazali popolnoma nič topline, ljubezni. Svojima otrokoma sta dajala sladkarije, njej nikoli, tudi televizije ni smela gledati.
Prav tako si je sama želela komu pokazati ljubezen, pa je ni imela komu. Ni smela ljudem odpreti vrat, ni se smela pogovarjati s sosedi, bila je kot v ječi.
Celo za iti na stranišče je morala vprašati, saj je bilo zunaj, javno.
Mislila sem, da je moja karma, da živim v suženjstvu. Gotovo moram odplačati nekaj, kar sem storila v katerem od prejšnjih življenj. /.../
Tako sem zdržala in stiske so me okrepile. /.../ Tašijevi tega niso nameravali, vendar so me dobro opremili za življenje. (Niso je izobrazili, niso ji uredili dokumentov ...)
Vsa leta bivanja pri Tašijevih je hrepenela po domu, enkrat je celo pobegnila in uspela priti prav do doma, toda morala je iti nazaj v Lhaso.
Ko je bila stara 12 let, so ji sporočili, da umira njena mama. Z vsem srcem je preživljala zadnje mamine dni življenja z njo.
Potem so mami tri dni po smrti pripravili nebesni pokop, to je posebne vrste tibetanski pogreb, ko truplo ponudijo jastrebom v hrano.
Nebesni pokop velja za najboljšo možnost pogreba, a si ga marsikdo ne more privoščiti, druga najboljša možnost je ta, da truplo razkosajo in vržejo v vodo, kjer ga pojedo ribe (zato Tibetanci ne jedo radi rib), tretja možnost pa je sežig trupla.
Zdaj Soname ni več vleklo domov.
In nekega usodnega dne sem se po naključju zapletla v pogovor z enim od menihov iz Dharamsale, indijskega mesta, kjer je zdaj živel dalajlama s svojo vlado v izgnanstvu.
To jo je tako prevzelo, da je sklenila, da odide v Indijo, čeprav ni niti vedela, kje Indija sploh je.
In to misel je gojila v sebi ... dokler ni prišel pravi trenutek. Sklenila je pobegniti s Tibeta. Nič je ni moglo več ustaviti ... Tudi Himalaja ne.
Kljub nemogočim okoliščinam se ji je vedno znova ponudila priložnost, da je šla proti svojemu cilju.
Sonamina zgodba je pretresljiva. In ganljiva.
In danes?
To je ona, poje pesmi, ki jih jo je naučila njena babica (sprva je pela samo te):
Soname Yangchen in Berlin 2011
In to je danes njen poklic, njeno poslanstvo ... govoriti svetu o Tibetu.
Galerija (1)
Sadovi drugihVera in življenjeKnjige in življenjeBlagor čistim v srcu
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
