Otrok ob umrlem?
"A bo babica umrla?" se je oglasi droben glasek. Vsem je malo nelagodno. Očka in mamica svojo punčko držita za roke in skupaj stojijo ob postelji.
"A bo babica umrla?" se je oglasi droben glasek. Vsem je malo nelagodno. Očka in mamica svojo punčko držita za roke in skupaj stojijo ob postelji.
Hana briše usta bolnici, ki je ravnokar bruhala.
Ob čistem otroškem glasu, ki je bil morda bolj ugotovitev kot vprašanje, se Hana vpraša, kaj naj reče.
"Ja, bo umrla ... Ampak ne vemo, kdaj." Z odgovorom tipa po punčki, koliko naj sliši, kako naj sliši ... sploh pa, ker je vendar babica zraven.
Sme reči: "Kmalu ..."? Kdaj je to "kmalu"? Jutri, čez en teden, čez en mesec? Kako je to relativno: kmalu!
Očka in mamica prikimata in rečeta: "Vsi bomo umrli."
Hana gleda bolnico, ki je izmučena od bruhanja. Je slišala vnukinjino vprašanje? Jo je prizadelo? Jo je morda osvobodilo, odrešilo? Včasih kdo kar ne more umreti ... ker se mu zdi, da mora živeti, ker ga drugi še držijo na zemlji.
Kako je s to babico?
Vse je naredila za to, da bi ozdravela. Izgleda, kot da je še tudi zdaj, te dni, prepričana v ozdravitev. Morda pa le ni tako?
Kdo bi vedel, kaj se dogaja v bolnici s tako izmučenim telesom, kot je njeno?
V sobi se potem počasi umiri, bolnica zadremlje.
Hani se zdi, da je dobro, da je otrok pri babici. Zdi se ji prav, da vnukinja vidi babico, ki jo zdeluje bolezen. To je vendar njena babica! Na steni nad posteljo visijo risbice, ki jih je vnučka narisala svoji ljubi babici!
Hana odide v drugo sobo in kasneje le še pomaha punčki, ko jo vidi odhajati domov.
...
Ko pride Hana drug dan na oddelek, je kar šokirana, kajti bolna gospa je ravno umrla.
S sestro Lino pokojno gospo obredno umijeta, oblečeta, videti je tako mirna, tako spokojna!
Ko gre Hana po lep cvet, da ga da pokojni v roke, sreča pokojničine domače. Poda roko sestri pokojne gospe, jo objame. Zraven nje je mala deklica, tista vnukinja, ki je prejšnji dan vprašala, če bo babica umrla.
Hana pomisli, da izroči cvet v male rokice drobne deklice, da bo ona ponesla cvet do babice in ga dala v babičine roke.
Pa se pravočasno zadrži ... kajti začuti, da je nekaj v ozadju ...
Pristopi zet in odpelje hčerkico stran.
Hana se začudi. Potem pokojničina sestra reče: "Ta mala ne gre v sobo. Ne sme videti mrliča."
Ojej. Hana drži v roki rožico ... Še dobro, da ni še nič rekla na glas ...
"Zakaj ne sme videti mrliča? Ta mrlič je vendar njena babica. Ni kar en mrlič."
"Vem. Ampak tako je ukazala njena mamica. Moramo jo ubogati."
"Jaz mislim drugače. Včeraj je punčka videla babico, kako je bruhala, videla je, da jo boli, videla je, da ji je težko, videla je, da težko diha. Danes je babica mirna, s spokojnim obrazom ... Kot bi le spala ... Danes ne bi videla nič več tako težkega ..."
"No ja ... verjamem. Najbrž res. Ampak bolje, da ubogamo njeno mamico."
"Prosim, premislite o tem ... Vsi skupaj ... Tudi otroku je težko, če ljubljena babica kar izgine iz njegovega življenja."
Hana gre potem v sobo in nežno položi cvet v roke pokojne gospe.
Razmišlja, kako se bodo odločili domači.
Njej je popolnoma jasno, da otrok sme videti pokojno babico. Otroci so zelo razumni. Pa če bi otrok jokal ... naj vendar joka! Zakaj pa ne bi smel!
Včasih hoče človek obvarovati otroke pred krutim svetom, toda smrt je vendar del življenja ... včasih se Hani zdi, da je smrt življenje.
Včasih hočemo otroke zavarovati pred resničnim svetom, ki pravzaprav ni tako zelo krut, če ga ustrezno prikažemo. Seveda smemo jokati, žalovati, vse to ni nič narobe. Tudi otrok sme videti take stvari.
Predvsem pa je pomembno, da kljub vsemu ve, da je ljubljen.
A vsak človek zori zase ... In mnoge poti mora prehoditi sam, popolnoma sam.
Hana briše usta bolnici, ki je ravnokar bruhala.
Ob čistem otroškem glasu, ki je bil morda bolj ugotovitev kot vprašanje, se Hana vpraša, kaj naj reče.
"Ja, bo umrla ... Ampak ne vemo, kdaj." Z odgovorom tipa po punčki, koliko naj sliši, kako naj sliši ... sploh pa, ker je vendar babica zraven.
Sme reči: "Kmalu ..."? Kdaj je to "kmalu"? Jutri, čez en teden, čez en mesec? Kako je to relativno: kmalu!
Očka in mamica prikimata in rečeta: "Vsi bomo umrli."
Hana gleda bolnico, ki je izmučena od bruhanja. Je slišala vnukinjino vprašanje? Jo je prizadelo? Jo je morda osvobodilo, odrešilo? Včasih kdo kar ne more umreti ... ker se mu zdi, da mora živeti, ker ga drugi še držijo na zemlji.
Kako je s to babico?
Vse je naredila za to, da bi ozdravela. Izgleda, kot da je še tudi zdaj, te dni, prepričana v ozdravitev. Morda pa le ni tako?
Kdo bi vedel, kaj se dogaja v bolnici s tako izmučenim telesom, kot je njeno?
V sobi se potem počasi umiri, bolnica zadremlje.
Hani se zdi, da je dobro, da je otrok pri babici. Zdi se ji prav, da vnukinja vidi babico, ki jo zdeluje bolezen. To je vendar njena babica! Na steni nad posteljo visijo risbice, ki jih je vnučka narisala svoji ljubi babici!
Hana odide v drugo sobo in kasneje le še pomaha punčki, ko jo vidi odhajati domov.
Ko pride Hana drug dan na oddelek, je kar šokirana, kajti bolna gospa je ravno umrla.
S sestro Lino pokojno gospo obredno umijeta, oblečeta, videti je tako mirna, tako spokojna!
Ko gre Hana po lep cvet, da ga da pokojni v roke, sreča pokojničine domače. Poda roko sestri pokojne gospe, jo objame. Zraven nje je mala deklica, tista vnukinja, ki je prejšnji dan vprašala, če bo babica umrla.
Hana pomisli, da izroči cvet v male rokice drobne deklice, da bo ona ponesla cvet do babice in ga dala v babičine roke.
Pa se pravočasno zadrži ... kajti začuti, da je nekaj v ozadju ...
Pristopi zet in odpelje hčerkico stran.
Hana se začudi. Potem pokojničina sestra reče: "Ta mala ne gre v sobo. Ne sme videti mrliča."
Ojej. Hana drži v roki rožico ... Še dobro, da ni še nič rekla na glas ...
"Zakaj ne sme videti mrliča? Ta mrlič je vendar njena babica. Ni kar en mrlič."
"Vem. Ampak tako je ukazala njena mamica. Moramo jo ubogati."
"Jaz mislim drugače. Včeraj je punčka videla babico, kako je bruhala, videla je, da jo boli, videla je, da ji je težko, videla je, da težko diha. Danes je babica mirna, s spokojnim obrazom ... Kot bi le spala ... Danes ne bi videla nič več tako težkega ..."
"No ja ... verjamem. Najbrž res. Ampak bolje, da ubogamo njeno mamico."
"Prosim, premislite o tem ... Vsi skupaj ... Tudi otroku je težko, če ljubljena babica kar izgine iz njegovega življenja."
Hana gre potem v sobo in nežno položi cvet v roke pokojne gospe.
Razmišlja, kako se bodo odločili domači.
Njej je popolnoma jasno, da otrok sme videti pokojno babico. Otroci so zelo razumni. Pa če bi otrok jokal ... naj vendar joka! Zakaj pa ne bi smel!
Včasih hoče človek obvarovati otroke pred krutim svetom, toda smrt je vendar del življenja ... včasih se Hani zdi, da je smrt življenje.
Včasih hočemo otroke zavarovati pred resničnim svetom, ki pravzaprav ni tako zelo krut, če ga ustrezno prikažemo. Seveda smemo jokati, žalovati, vse to ni nič narobe. Tudi otrok sme videti take stvari.
Predvsem pa je pomembno, da kljub vsemu ve, da je ljubljen.
A vsak človek zori zase ... In mnoge poti mora prehoditi sam, popolnoma sam.
Galerija (1)
Srčne zgodbeKapljice ljubezni
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
