Otrok in starši med pravicami in dolžnostmi

Še vedno sem pri knjigi Varuh otrokovih dolžnosti.
Kakor je ponekod jasno, kako starši preveč varujejo svoje otroke, da se ne bi "pretegnili" z delom in da jim ne bi bilo potrebno prehitro odrasti - in je potrebno zato posebej poudariti, da so določene stvari otrokova dolžnost in ne (le) pravica, tako sem sedaj z mislimi tu, kjer bi pa mogoče posebej morali poudariti, kaj je dolžnost staršev, da ne bi rinili v pravice otrok - in s tem uničevali resničnih pravic lastnih otrok.

Zdaj se v razmišljanju ustavim pri nasilju med otroki, pri medsebojnem obračunavanju. Pa pri vtikanju staršev v otroške prepire.
Avtor trdi, da bi otroci zmogli svoje nesporazume sami predelati in jih ustrezno zaključiti, trdi, da se ne bi smeli vanje vtikati starši.
Torej: kakšni starši bi spet in spet svoje otroke zavili v vato. Ne pustijo, da bi se otroci naučili rešiti svoje probleme sami.
Tako pravi avtor.
(Oz. na področju šole tega naj ne bi urejali starši, temveč učitelji, če otroci ne uredijo sami. Torej: starši se ne bi smeli toliko vtikati v šolo, tudi ne v šolo kot prostor. )

Glede na vse mogoče izkušnje, ki jih kot mama desetih šolarjev imam, tokrat nisem popolnoma zagreta za mnenje avtorja. Morda pa gre predvsem za to, kaj sploh je vtikanje v šolo in v pravice otrok ... Morda ne govorimo čisto o istem?
Ob njegovih besedah veliko razmišljam.
Sama sem redko stopila do učitelja, da povem o(b) čem svoje mnenje, kadar se nisem strinjala s kakšnimi stvarmi na (v) šoli.
Včasih se mi zdi, da bi morala večkrat stopiti do učiteljev. (Torej se ne strinjam z mnenjem avtorja knjige. Hm? Res? Ali pa govorim o drugem odtenku iste stvari kot on?)
Poleg tega se mi zdi, da trezen starš more omiliti kakšno situacijo. In ne izničuje avtoritete učitelja. Ne, nikakor nisem za to, da bi starši komandirali po šolah. Niti slučajno ne.
A da stopijo do učitelja in se z njim pomenijo, kadar se jim zdi, da je šlo kaj čez rob (pa morda učitelj za kakšne dogodke niti ne ve), da zadevo osvetlijo z vseh strani. Da si ne ustvarijo dokončnega mnenja samo po izjavah otrok.

Prvi primer: Ko je bil en moj otrok v šoli pretepen od nekaj let starejšega učenca, ki so se ga otroci večinoma bali, smo hodili potem v šolo na pogovore. Policiji nismo prijavili tistega otroka, saj po mojem mnenju fant niti njegova družina s tem ne bi nič pridobila. Pač pa sem šoli predlagala, da fanta pošljejo na kakšne delavnice, konkretno sem predlagala Bogdana Žorža. (Ni se potem nič zgodilo, starši so otroka prešolali, je imel na naši šoli že debelo mapo). Meni ni bilo do tega, da otroka prešolajo, da pa pride na kakšne delavnice, se mi je zanj zdelo nujno.
Enkrat sem naletela nanj pred šolo, pristopila sem do njega in ga vprašala, zakaj je pretepel mojega sina.
Povedal mi je, da je pobesnel, ker je moj sin vprašal, zakaj se on smeje, ko je tedaj nekdo pretepal nekoga tretjega. Moj je bil pač tako pogumen, da ga je upal vprašati. In ta fant je ponorel, ker si ni dovolil, da ga nekdo nekaj takega vpraša.
"Meni nihče ne bo rekel, kaj smem ...!" mi je rekel.
"Glej, lahko se ti bo velikokrat zgodilo, da te bo kaj razjezilo. Pa se boš moral naučiti obvladati svojo jezo, sicer se lahko zgodi,. da boš kdaj koga ubil ... Po nesreči, pa vendar ... Ali pa za vedno poškodoval. Glej, tudi jaz sem jezna nate, ker si grdo pretepel mojega sina. In kaj, če bi zdaj v jezi tebe zgrabila in vrgla nekaj v grme? Bi bila to rešitev? Ne!"
Potem sva se razšla ... in malo zatem je bil prešolan. Včasih sem ga kasneje videla pred našo šolo, vedno me je prijazno pozdravil.
(Sem pa pred kratkim slišala, da je v nekem prevzgojnem domu ali morda celo zaporu ...)
Drugi primer: Tri četrt razreda se je dan za dnem spravljalo na dva učenca, ki sta se vse odmore igrala sama zase v nekem kotu učilnice. Oče enega od teh dveh otrok je poklical po telefonu k enemu razgrajaču domov, dvignil je slušalko prav ta otrok - in oče nadlegovanega otroka mu je rekel, da naj se nehajo vsi spravljati nad ta dva otroka, ČE NE ... In tako se je tisto nasilje naenkrat skoraj popolnoma nehalo.
Če bi oče ne posegel s telefonom, potem ...
Tretji primer: v šoli je bilo veliko nasilja, bilo je tudi spolno, toda otrokom v šoli niso verjeli. Učiteljica se je le smejala namigom. Deklice so se med seboj zmenile, da doma ne bodo povedale. Da starši ne bodo šli v šolo, saj učitelji vedno zagovarjajo nasilneže. Žal se je nasilje stopnjevalo, kasneje je bil eden od fantov na sodišču zaradi obtožbe spolnega nasilja.
Sprašujem se, če učitelji res niso nič opazili ...
Četrti primer: V vrtec, kjer je že bila formirana skupina, je prišla nova deklica. Bila je vedoželjna, vendar plaha. Otroci so jo vedno izrinili z vsakega mesta, kamor je sedla.
"Tukaj jaz sedim, tukaj jaz sedim ..." Vzgojiteljica ji ni določila mesta in ni se ukvarjala z njo, ki je bila tiha in neagresivna. Mama je za to, kaj se dogaja, zvedela šele proti koncu šolskega leta. Potem je lažje razumela, da deklica sploh noče hoditi v vrtec.
Drugo leto je šla v drug vrtec in težav ni bilo več. Nova vzgojiteljica je poskrbela, da se je deklica lahko vključila v skupino.

No, vse to razmišljam ob knjigi Varuh otrokovih dolžnosti ...
Se res ne smejo starši nikoli vplesti v otroške nesporazume?
Seveda sprejemam, da starši ne bi smeli govoriti otrokom proti učiteljem. Tudi če naredi učitelj napako npr. v testu ali ga je mogoče nepravično ocenil ... Ko sama vidim napako, ki jo naredi učitelj, preverim, če je res tako, kot je napisal ali rekel učitelj. In potem pojasnim otroku. Predlagam mu, da pove učitelju, saj morda učitelj kakšne slovnične napake ne prepozna - ali pa se je pač zmotil. Vendar to ni govorjenje čez učitelja. Učitelj je vendar zmotljiv - tako kot vsak človek.
(Mislim, da so naši otroci redko učiteljem povedali kakšne njihove napake. Če so sploh kdaj.)
In čeprav si vsi želimo pravice, je vendar potrebno naučiti se sprejeti tudi kakšne stvari, ki niso čisto pravične ...
Avtor knjige pravi, da so včasih na stran otrok stopili samo starši, katerih družine in otroci so veljali za problematične!
Noetovo barko so gradili amaterji, Titanik pa profesionalci. S to ugotovitvijo avtor knjige Marko Juhant dokazuje, da bi morala biti vzgoja v prvi vrsti v rokah staršev - amaterjev. Učitelji so potem le dopolnilo, v potrdilo staršem. Pisec knjige trdi, da se starši preveč vtikamo v delo šole.
Torej: vzgaja(j)mo doma ... a ko je kaj narobe v šoli, ne stopimo na stran svojega otroka (kar avtomatsko).
Včasih je veljalo, da če je bil otrok v šoli kaznovan, je samo upal, da doma ne bodo zvedeli, ker jih je sicer "dobil" še doma.
Starši včasih ponavadi niso preverjali, kaj je bilo, verjeli so učitelju, učitelj je bil avtoriteta.
Danes pa mnogi starši svoje otroke samo ščitijo ... Niti preverijo ne kaj dosti, za kaj je sploh šlo.
In tako je bilo tudi z otroškimi igrami ... Če so se otroci igrali in se sporekli ali je bil kdo ranjen, so praviloma vse uredili sami. Brez staršev.
Danes pogosto ni več tako ... Povsod so zraven posamezni starši.
Delamo starši svojim otrokom s tem res dobro - ali slabo?

Marko Juhant in Simona Levc: Varuh otrokovih dolžnosti ali nehajte se ukvarjati z otrokovimi pravicami, Čmrlj, komuniciranje in ustvarjalnost

1. del zapisa o tej knjigi
2. del: o odgovornosti