Mali se smeje: "Ko bom umrl, bom kostko!"
"Kaj pa to pomeni?" preverjam, da vidim, če misli na okostnjaka.
Vidim, da ima v mislih res okostnjaka, zdi se mu tako zanimiv.
"Kaj pa to pomeni?" preverjam, da vidim, če misli na okostnjaka.
Vidim, da ima v mislih res okostnjaka, zdi se mu tako zanimiv.
Kdaj sem se prvič srečala s smrtjo?
Morda tedaj, ko sem gradila iz blata svoje hiše, uporabila sem tudi palice in deščice ... Domači so mi naročili, naj pasem "piške" (Majhna sem bila ...), naj jih varujem pred lisico. Naše putke so živele prosto, brez ograde, in so se svobodno sprehajale okrog. Gozd pa je blizu, in v gozdu so lisice. Pes je bil vedno privezan in tako ni mogel prepoditi lisice. Lisica je prihajala ponavadi zgodaj poleti, ko je imela mlade.
In tako so me določili za pastirico.
Tako sem pomagala koklji, ki je vodila trop pišk okrog, varovati mladi zarod pred nevarnostmi iz gozda.
In ko sem tako zidala svoje gradove, sem podrla neko desko, naslonjeno na steno hleva ... in zgrmela je in potepatala piščančka.
Odmaknila sem desko in vzela v roke malega speštančka ... in tako žal mi je bilo.
Potem sem v vrtičku pri hišici iz blata, zame hiše brez vrta sploh ni bilo, pokopala piščančka.
Včasih smo se otroci igrali smrt ... Igrali smo se, da je nekdo od nas umrl in potem smo ga pokopali. Zagrebli smo ga v listje, prav prijetna je bila taka smrt.
Spominjam se pa groze ob misli, da zdaj zares umrem, enkrat sem tako sedela na kosilnici, ko sem "umrla" z grižljajem kruha v ustih - in dokler je igra trajala, nisem smela žvečiti ... Spominjam se "mrtvaškega okusa" v ustih ... Posebno se spomnijam tega, da ko smo "umrli", smo otrpnili v položaju, v katerem smo bili ... tako sem jaz recimo sedela na rezervoarju za bencin na kosilnici in čakala, da bom spet oživela.
Tega se zelo dobro spominjam, teh iger. Me pa je hkrati vznemirjal strah, da se norčujemo iz smrti ...
Kaj pa če kar pride?
In kako se spominjam, kako smo hodili kropit. Tedaj (no, tam gor, kjer sem zrasla "gor", tudi danes!) so pokojni ležali na parah doma. V hiši (dnevni sobi, ki pa seveda na kmetih ni "klasična" dnevna soba) so naredili oder in ga pogrnili z lepimi belimi prti. Mnogokrat so prti imeli lepe čipke ali pa so bili izvezeni. Na tem odru je bila krsta (truga), v kateri je počival pokojnik. Na straneh na odru so bile sveče in rože, pri vznožju pa posodica z blagoslovljeno vodo ali soljo - in v vodi je bila ponavadi pušpanova vejica. Vsak, ki je prišel kropit, je z blagoslovljeno vodo pokropil pokojnika in potem nekaj časa ob njem molil.
Zraven je bila vedno ena ženska iz okolice, ki je lonala. To pomeni, da je čisto vsakemu, ki je prišel kropit, rekla: "Bhlonaj!" (Bog lonaj!) Čisto vsakemu posebej se je zahvalila, ker je prišel pomolit za pokojnega.
Meni se je zdelo zanimivo iti kropit, v nežnih letih mi ni umrl nihče zelo bližnji, da bi mi smrt pomenila kaj težkega. (Ko sem bila stara manj kot leto, sta sicer hkrati umrla ob njunem rojstvu bratec in sestrica, dvojčka, kakšen dan pred njima pa teta, ki je živela doma. Vsekakor moj spomin tega ne hrani, lahko pa rečem, da sem si zelo želela imeti sestro - morda sem pa začutila svojo lastno sestro in jo potem pogrešala?)
Mrtve ljudi sem mirno gledala, čakala, če bodo morda zadihali. Ja, to mi pač ni šlo v glavo, da ne dihajo.
Posebno sem bila prevzeta, ko so neko staro ženo (Firštovo Rezo!) položili v belo krsto. Ja, bela krsta me je pa res navdušila! Tedaj so neporočeni dobili belo krsto, poročeni pa črno. Črne barve pa prav nikoli v življenju nisem marala! Tako zelo me je prevzela bela krsta, da sem si tedaj rekla, da se ne bom poročila, da bom imela lahko belo krsto! (Ojej, le kdaj sem pozabila na to in se poročila!
)
Kot otrok sem bila malokrat na pogrebu. Od nas je bilo do cerkve daleč, za otroka dve uri v eno smer ni tako malo.
A se spominjam, ko je umrl Didnkarjev ata, peljali so ga na vozu. Ponosno sem korakala za vozom.
Lahko rečem, da me tedaj smrti ni bilo strah ... Me je sedaj morda bolj.
Morda tedaj, ko sem gradila iz blata svoje hiše, uporabila sem tudi palice in deščice ... Domači so mi naročili, naj pasem "piške" (Majhna sem bila ...), naj jih varujem pred lisico. Naše putke so živele prosto, brez ograde, in so se svobodno sprehajale okrog. Gozd pa je blizu, in v gozdu so lisice. Pes je bil vedno privezan in tako ni mogel prepoditi lisice. Lisica je prihajala ponavadi zgodaj poleti, ko je imela mlade.
In tako so me določili za pastirico.
Tako sem pomagala koklji, ki je vodila trop pišk okrog, varovati mladi zarod pred nevarnostmi iz gozda.
In ko sem tako zidala svoje gradove, sem podrla neko desko, naslonjeno na steno hleva ... in zgrmela je in potepatala piščančka.
Odmaknila sem desko in vzela v roke malega speštančka ... in tako žal mi je bilo.
Potem sem v vrtičku pri hišici iz blata, zame hiše brez vrta sploh ni bilo, pokopala piščančka.
Včasih smo se otroci igrali smrt ... Igrali smo se, da je nekdo od nas umrl in potem smo ga pokopali. Zagrebli smo ga v listje, prav prijetna je bila taka smrt.
Spominjam se pa groze ob misli, da zdaj zares umrem, enkrat sem tako sedela na kosilnici, ko sem "umrla" z grižljajem kruha v ustih - in dokler je igra trajala, nisem smela žvečiti ... Spominjam se "mrtvaškega okusa" v ustih ... Posebno se spomnijam tega, da ko smo "umrli", smo otrpnili v položaju, v katerem smo bili ... tako sem jaz recimo sedela na rezervoarju za bencin na kosilnici in čakala, da bom spet oživela.
Tega se zelo dobro spominjam, teh iger. Me pa je hkrati vznemirjal strah, da se norčujemo iz smrti ...
Kaj pa če kar pride?
In kako se spominjam, kako smo hodili kropit. Tedaj (no, tam gor, kjer sem zrasla "gor", tudi danes!) so pokojni ležali na parah doma. V hiši (dnevni sobi, ki pa seveda na kmetih ni "klasična" dnevna soba) so naredili oder in ga pogrnili z lepimi belimi prti. Mnogokrat so prti imeli lepe čipke ali pa so bili izvezeni. Na tem odru je bila krsta (truga), v kateri je počival pokojnik. Na straneh na odru so bile sveče in rože, pri vznožju pa posodica z blagoslovljeno vodo ali soljo - in v vodi je bila ponavadi pušpanova vejica. Vsak, ki je prišel kropit, je z blagoslovljeno vodo pokropil pokojnika in potem nekaj časa ob njem molil.
Zraven je bila vedno ena ženska iz okolice, ki je lonala. To pomeni, da je čisto vsakemu, ki je prišel kropit, rekla: "Bhlonaj!" (Bog lonaj!) Čisto vsakemu posebej se je zahvalila, ker je prišel pomolit za pokojnega.
Meni se je zdelo zanimivo iti kropit, v nežnih letih mi ni umrl nihče zelo bližnji, da bi mi smrt pomenila kaj težkega. (Ko sem bila stara manj kot leto, sta sicer hkrati umrla ob njunem rojstvu bratec in sestrica, dvojčka, kakšen dan pred njima pa teta, ki je živela doma. Vsekakor moj spomin tega ne hrani, lahko pa rečem, da sem si zelo želela imeti sestro - morda sem pa začutila svojo lastno sestro in jo potem pogrešala?)
Mrtve ljudi sem mirno gledala, čakala, če bodo morda zadihali. Ja, to mi pač ni šlo v glavo, da ne dihajo.
Posebno sem bila prevzeta, ko so neko staro ženo (Firštovo Rezo!) položili v belo krsto. Ja, bela krsta me je pa res navdušila! Tedaj so neporočeni dobili belo krsto, poročeni pa črno. Črne barve pa prav nikoli v življenju nisem marala! Tako zelo me je prevzela bela krsta, da sem si tedaj rekla, da se ne bom poročila, da bom imela lahko belo krsto! (Ojej, le kdaj sem pozabila na to in se poročila!
)Kot otrok sem bila malokrat na pogrebu. Od nas je bilo do cerkve daleč, za otroka dve uri v eno smer ni tako malo.
A se spominjam, ko je umrl Didnkarjev ata, peljali so ga na vozu. Ponosno sem korakala za vozom.
Lahko rečem, da me tedaj smrti ni bilo strah ... Me je sedaj morda bolj.
Ob smrti vidim zelo različne odzive bližnjih. Nekateri ljudje ne vzamejo otrok s seboj, da bi morda celo videli mrtvega človeka (res je, da zdaj malokdo leži na parah doma in mnogi niso v krstah), niti ne vzamejo otrok na pogreb.
Zakaj ne? V glavnem (kolikor je prišlo doslej na moja ušesa) zato, da ne bi otrok preveč prizadelo.
Včasih so kakšni otroci na splošno zelo nemirni in se jih starši ne upajo imeti na pogrebu, da ne bi motili.
Jaz pa mislim, da če gre za bližnje pokojne, da je prav, da so otroci zraven. Tako se morda tudi oni lažje poslovijo od človeka, ki so ga vendar tudi oni izgubili.
Mislim, da ni nič narobe, če otroci vidijo zelo žalostne ljudi, jokajoče.
Morda tako malo bolj začutijo realnost smrti. Sploh ob tem, da današnji otroci, ki pogosto igrajo računalniške in drugačne igrice, kjer lahko umrejo sami ali ustrelijo koga drugega, a potem so spet vsi živi. Ob tem ne dobijo občutka, a če človek umre, ni potem spet živ. Vsaj ne na enak način živ, kot je bil v tem življenju. (Ali pa so to le obrambni mehanizmi mnogih od nas? Tudi odraslih?)
Smrt je del življenja.
Zakaj ne? V glavnem (kolikor je prišlo doslej na moja ušesa) zato, da ne bi otrok preveč prizadelo.
Včasih so kakšni otroci na splošno zelo nemirni in se jih starši ne upajo imeti na pogrebu, da ne bi motili.
Jaz pa mislim, da če gre za bližnje pokojne, da je prav, da so otroci zraven. Tako se morda tudi oni lažje poslovijo od človeka, ki so ga vendar tudi oni izgubili.
Mislim, da ni nič narobe, če otroci vidijo zelo žalostne ljudi, jokajoče.
Morda tako malo bolj začutijo realnost smrti. Sploh ob tem, da današnji otroci, ki pogosto igrajo računalniške in drugačne igrice, kjer lahko umrejo sami ali ustrelijo koga drugega, a potem so spet vsi živi. Ob tem ne dobijo občutka, a če človek umre, ni potem spet živ. Vsaj ne na enak način živ, kot je bil v tem življenju. (Ali pa so to le obrambni mehanizmi mnogih od nas? Tudi odraslih?)
Smrt je del življenja.
Galerija (2)
Blagor žalostnimLjudje med sebojŽivljenje in smrt
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
