Ljubljana. Mati je zaklenila stanovanje in zaupala ključ našim sosedom, ki so stanovali v bližini. To je bil tisti vlakovodja, ki je sodeloval s partizani in je užival tajno zaščito mojega očeta. (str. 25)
Maj 1945. Kolona ljudi, beguncev, domobrancev, civilistov, družin z otroki, nepregledna. Od nekje spredaj se sliši streljanje na begunce.
Toda begunci se niso mogli več umiriti. ... bitka, v katere žarišče so begunci, civilisti, žene, otroci in starci, jih je zelo prestrašila. (str. 54)
Potem gre kolona naprej.
Pogled je strašen. Otroci pričnejo jokati, vendar tudi odrasli ob teh prizorih niso ravnodušni. Ljudje bruhajo. /.../ Na tleh ležijo trupla ... in na koncu vrste deklica moje starosti. /.../
Toda gozd molči, nem in osupel zaradi nedavnih dogodkov. Gozd ne razlikuje zločincev od žrtev, ne pozna razlike med krivico in pravico. Enako sprejme ene in druge in jim nudi zatočišče v svojih zelenih nedrih. /.../ Vprašujoče pogledam mater. Hodi kot v transu, kot da nič ne vidi, ne čuje. Pepelnatosiv obraz ne izdaja njenih misli, le posušeni sledovi solz na prašnem licu povedo, da je jokala. /.../ S sedem milj dolgimi koraki sem zapuščal otroštvo! (str. 57)
Težak prehod skozi še "surov, neobdelan" ljubeljski predor, večina ljudi v popolni temi ... Kaplja s stropa. Streljanje pri vhodu v predor, glas mitraljeza, eksplozije bomb. Žrtve.
V jarku opazim moškega. Leži na trebuhu ... Mrtev. /.../ Kolona gre mimo mrtvecev ... Smrt je postala naša spremljevalka ... Bežimo pred smrtjo, a ona nas spremlja na begu. (str. 67)
Po dolgi poti prispejo na vetrinjsko polje in se utaborijo (naredijo si šotor, vejnate rogovile pokriva rjuha), domobranci morajo odložiti orožje. Tega ne morejo razumeti. Pogovarjajo se o tem med seboj in ne morejo razumeti. Ne razumejo tega, saj so - tako piše v knjigi - med vojno vedno reševali angleške vojake pred Nemci in jih usmerjali na območje, kjer so bili varni (str. 88). Menda zavezniška vojska ni več dosti dala na Jugoslavijo, saj se je Tito preveč povezoval s Stalinom. (Ja, o močni zavezi Tito - Stalin - taki, ki ni bila enakovredna, temveč je bil nekdo višje kot drugi - piše Angela Vode v Skritem spominu.)
Churchil je 11. 3. 1945 sporočil Edenu (str. 79): "Menim, da je treba sedaj podpirati Italijo proti Titu. Tita lahko pustimo kuhati v njegovi balkanski godlji, ki je grenka ... Moja naklonjenost do Jugoslavije je ugasnila." (zaradi povezave Tito - Stalin)
Po kakšnih 10 dneh zasilnega taborjenja so angleški vojaki začeli pošiljati begunce nazaj v Jugoslavijo, med begunci se je širila vest, da gredo v Italijo. Toda bili so izdani, izročeni na milost in nemilost partizanom.
Ko je živinski vagon, v katerem je bil Ivan z očetom in mamo, ustavil na postaji, je eden od potnikov videl skozi špranjo prihajati partizane, s katerimi so se potem rokovali Angleži. Prestrašeni ljudje v vagonu so začeli moliti, tedaj je po stenah vagona začel nekdo tolči s puškinim kopitom: "Molčite, kurbe izdajalske! Niti Bog vam ne more več pomagati ... Sedaj smo mi vaši bogovi in mi vam ne oproščamo vaših grehov!" (str.138)
Strašne postaje ... Vetrinj (od koder so "vrnili" blizu 10.000 ljudi, str. 139), Pliberk, kjer so jih stražili Angleži (tedaj je bilo beguncem že jasno, da so izdani, niso si pa mogli misliti, kaj jih čaka), potem Dravograd (... v trenutku, ko je partizan peljal Tinco in njeno mamo nazaj v sobo, sta srečali očeta. Skoraj ga nista spoznali. Bil je ena sama krvava kepa. Namesto levega očesa je zijala krvava duplina, iz katere je izteklo oko. Tincina mama ga je prepoznala po hlačah in čevljih, ki mu jih niso odvzeli. Obupana žena je napadla bližnjega partizana, mu strgala z glave šajkačo in skupaj z njo šop las. /.../ Zagrabili so nesrečno žensko, ji zvili roke na hrbet, neki krvnik jo je s škornjem brcnil v trebuh, drugi so tolkli po njej s kosi žice, dokončni udarec ji je zadalo puškino kopito v trebuh. Ko je padla po hodniku, so jo še obrcali. str. 162/163), potem dolg pohod skozi Savinjske Alpe (ki ga marsikdo ni zmogel, civilisti in matere in otroci so bili ločeni od domobrancev, matere so nosile majhne otroke) do vlaka, ki jih je potem pripeljal v Celje. Glede na prejšnja okrutna mučenja je kazalo, da bo v Celju bolje, mirneje ... toda ... v Celju so partizani pripravili pravo predstavo mučenja, prebivalci Celja so morali gledati.
Na konju je prijahal višji partizanski častnik. "Na tla, v prah, svinje izdajalske! Poljubite zemljo, ki ste jo izdali!" Potem so kričali tudi drugi partizani: "Poljubljate zemljo! Žrite zemljo, ki ste jo izdali!"
Častnik dregne žival med rebra in se zapodi med ležeče ljudi. Konj zahrza, se povzpne na zadnje noge, toda bič ga udari po stegnu, da v velikem loku skoči med ležeče ljudi./.../ Partizan na konju je besno tolkel z bičem levo in desno po ležečih domobrancih. Gonil je konja prek človeških teles in se vrtel v krogu. Žival se je začela peniti in oči so se ji izbuljile od strahu in bolečine. /.../ (str. 189-191)
Nasledja postaja: Teharje. Med potjo tja se je zrušila mama z otrokom v naročju. Iz bližnje hiše je pritekla kmetica z vodo in nezavestno žensko polila z vodo. Eden od partizanov je v kmetici v prsi uperil puško in siknil skozi zobe: "Izgini v hišo, sicer boš šla skupaj s temi sovražniki ljudstva!"
Žena se upira: "Toda to so ženske, otroci ..."
"Marš v hišo!" se zadere razjarjeno drugi komunist, izvleče pištolo, jo prisloni kmetici na glavo. (str.193)
V Teharjah so ženske in otroke strpali v barake, vojaki so ostali na dvorišču. Otroci iz barak so dan za dnem ugotavljali, da je beguncev na dvorišču vse manj. Dokler ni bilo nobenega več.
Tedaj, proti koncu izginjanja domobranskih vojakov, je Ivan zadnjič videl svojega očeta. Prepoznal ga je po ušesih, ki so štrlela iz povite krvave glave, prepoznal ga je po bosih krvavih nogah ... "Ata, ata!"
Človek je z muko malo dvignil glavo. /.../ Razmesarjeno lice je dajalo strašen videz. Tam kjer so bile nekoč velike polne ustnice, ki so me tolikokrat poljubile, je bila sedaj samo velika brezoblična masa. /.../ Oči so bile krvave in obrobljene z velikimi črnimi kolobarji. (str. 213)
V svojih zapiskih je neki podporočnik Ozne (v knjigi je ime) zapisal, da je v eni sami noči spravil na drugi svet toliko ljudi, da sta se mu obe pištoli pokvarili. (str. 208)
Ko je bilo konec nočnega streljanja domobrancev, so popisali ljudi v barakah in nato je avtobus odpeljal 40 otrok, tudi čisto majhnih, pulili so jih mamam iz rok, tudi dojenčke. Kakor je bilo kruto ločevanje, se je kasneje izkazalo, da so ti otroci pravzaprav skorajda edini preživeli taboriščniki Teharij. Odpeljali so jih na posestvo Petriček. Ostali otroci so ostali v Teharjah skupaj z mamami ... in so izginili ...
Otroci smo pač že takoj na začetku boljševiške revolucije dobili enakopravnost z odraslimi - ne v življenju, pač pa v smrti. /.../ Kakšen cinizem in kakšno licemerstvo, oznanjati poslej, nad toliko drobnimi grobovi, da so otroci naše največje bogastvo! (str. 223, citat iz knjige Romana Leljaka: Teharske žive žrtve, Cankarjeva založba)
V prvem delu predstavljam del zgodbe po spodaj omenjeni knjigi - od začetka bega na Koroško do vračanja v Jugoslavijo in vse do taborišča v Teharjah.
Po dolgi poti prispejo na vetrinjsko polje in se utaborijo (naredijo si šotor, vejnate rogovile pokriva rjuha), domobranci morajo odložiti orožje. Tega ne morejo razumeti. Pogovarjajo se o tem med seboj in ne morejo razumeti. Ne razumejo tega, saj so - tako piše v knjigi - med vojno vedno reševali angleške vojake pred Nemci in jih usmerjali na območje, kjer so bili varni (str. 88). Menda zavezniška vojska ni več dosti dala na Jugoslavijo, saj se je Tito preveč povezoval s Stalinom. (Ja, o močni zavezi Tito - Stalin - taki, ki ni bila enakovredna, temveč je bil nekdo višje kot drugi - piše Angela Vode v Skritem spominu.)
Churchil je 11. 3. 1945 sporočil Edenu (str. 79): "Menim, da je treba sedaj podpirati Italijo proti Titu. Tita lahko pustimo kuhati v njegovi balkanski godlji, ki je grenka ... Moja naklonjenost do Jugoslavije je ugasnila." (zaradi povezave Tito - Stalin)
Po kakšnih 10 dneh zasilnega taborjenja so angleški vojaki začeli pošiljati begunce nazaj v Jugoslavijo, med begunci se je širila vest, da gredo v Italijo. Toda bili so izdani, izročeni na milost in nemilost partizanom.
Ko je živinski vagon, v katerem je bil Ivan z očetom in mamo, ustavil na postaji, je eden od potnikov videl skozi špranjo prihajati partizane, s katerimi so se potem rokovali Angleži. Prestrašeni ljudje v vagonu so začeli moliti, tedaj je po stenah vagona začel nekdo tolči s puškinim kopitom: "Molčite, kurbe izdajalske! Niti Bog vam ne more več pomagati ... Sedaj smo mi vaši bogovi in mi vam ne oproščamo vaših grehov!" (str.138)
Strašne postaje ... Vetrinj (od koder so "vrnili" blizu 10.000 ljudi, str. 139), Pliberk, kjer so jih stražili Angleži (tedaj je bilo beguncem že jasno, da so izdani, niso si pa mogli misliti, kaj jih čaka), potem Dravograd (... v trenutku, ko je partizan peljal Tinco in njeno mamo nazaj v sobo, sta srečali očeta. Skoraj ga nista spoznali. Bil je ena sama krvava kepa. Namesto levega očesa je zijala krvava duplina, iz katere je izteklo oko. Tincina mama ga je prepoznala po hlačah in čevljih, ki mu jih niso odvzeli. Obupana žena je napadla bližnjega partizana, mu strgala z glave šajkačo in skupaj z njo šop las. /.../ Zagrabili so nesrečno žensko, ji zvili roke na hrbet, neki krvnik jo je s škornjem brcnil v trebuh, drugi so tolkli po njej s kosi žice, dokončni udarec ji je zadalo puškino kopito v trebuh. Ko je padla po hodniku, so jo še obrcali. str. 162/163), potem dolg pohod skozi Savinjske Alpe (ki ga marsikdo ni zmogel, civilisti in matere in otroci so bili ločeni od domobrancev, matere so nosile majhne otroke) do vlaka, ki jih je potem pripeljal v Celje. Glede na prejšnja okrutna mučenja je kazalo, da bo v Celju bolje, mirneje ... toda ... v Celju so partizani pripravili pravo predstavo mučenja, prebivalci Celja so morali gledati.
Na konju je prijahal višji partizanski častnik. "Na tla, v prah, svinje izdajalske! Poljubite zemljo, ki ste jo izdali!" Potem so kričali tudi drugi partizani: "Poljubljate zemljo! Žrite zemljo, ki ste jo izdali!"
Častnik dregne žival med rebra in se zapodi med ležeče ljudi. Konj zahrza, se povzpne na zadnje noge, toda bič ga udari po stegnu, da v velikem loku skoči med ležeče ljudi./.../ Partizan na konju je besno tolkel z bičem levo in desno po ležečih domobrancih. Gonil je konja prek človeških teles in se vrtel v krogu. Žival se je začela peniti in oči so se ji izbuljile od strahu in bolečine. /.../ (str. 189-191)
Nasledja postaja: Teharje. Med potjo tja se je zrušila mama z otrokom v naročju. Iz bližnje hiše je pritekla kmetica z vodo in nezavestno žensko polila z vodo. Eden od partizanov je v kmetici v prsi uperil puško in siknil skozi zobe: "Izgini v hišo, sicer boš šla skupaj s temi sovražniki ljudstva!"
Žena se upira: "Toda to so ženske, otroci ..."
"Marš v hišo!" se zadere razjarjeno drugi komunist, izvleče pištolo, jo prisloni kmetici na glavo. (str.193)
V Teharjah so ženske in otroke strpali v barake, vojaki so ostali na dvorišču. Otroci iz barak so dan za dnem ugotavljali, da je beguncev na dvorišču vse manj. Dokler ni bilo nobenega več.
Tedaj, proti koncu izginjanja domobranskih vojakov, je Ivan zadnjič videl svojega očeta. Prepoznal ga je po ušesih, ki so štrlela iz povite krvave glave, prepoznal ga je po bosih krvavih nogah ... "Ata, ata!"
Človek je z muko malo dvignil glavo. /.../ Razmesarjeno lice je dajalo strašen videz. Tam kjer so bile nekoč velike polne ustnice, ki so me tolikokrat poljubile, je bila sedaj samo velika brezoblična masa. /.../ Oči so bile krvave in obrobljene z velikimi črnimi kolobarji. (str. 213)
V svojih zapiskih je neki podporočnik Ozne (v knjigi je ime) zapisal, da je v eni sami noči spravil na drugi svet toliko ljudi, da sta se mu obe pištoli pokvarili. (str. 208)
Ko je bilo konec nočnega streljanja domobrancev, so popisali ljudi v barakah in nato je avtobus odpeljal 40 otrok, tudi čisto majhnih, pulili so jih mamam iz rok, tudi dojenčke. Kakor je bilo kruto ločevanje, se je kasneje izkazalo, da so ti otroci pravzaprav skorajda edini preživeli taboriščniki Teharij. Odpeljali so jih na posestvo Petriček. Ostali otroci so ostali v Teharjah skupaj z mamami ... in so izginili ...
Otroci smo pač že takoj na začetku boljševiške revolucije dobili enakopravnost z odraslimi - ne v življenju, pač pa v smrti. /.../ Kakšen cinizem in kakšno licemerstvo, oznanjati poslej, nad toliko drobnimi grobovi, da so otroci naše največje bogastvo! (str. 223, citat iz knjige Romana Leljaka: Teharske žive žrtve, Cankarjeva založba)
V prvem delu predstavljam del zgodbe po spodaj omenjeni knjigi - od začetka bega na Koroško do vračanja v Jugoslavijo in vse do taborišča v Teharjah.
V drugem delu bom nadaljevala s Petričkom.
Vir: Ivan Ott: Otroci s Petrička - Ukradeno otroštvo, Celjska Mohorjeva družba 2008
Galerija (1)
Sadovi drugihLjudje med sebojKrvavi potŽivljenje in smrtKnjige in življenje
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
