Oskar in gospa v rožnatem
Tokratno knjigo predstavljam predvsem zato, ker razmišljam o tem, kako se počuti zelo bolan otrok. Kako mu bližnji m
Tokratno knjigo predstavljam predvsem zato, ker razmišljam o tem, kako se počuti zelo bolan otrok. Kako mu bližnji moremo olajšati njegove strahove ... Čeprav smo morda tudi sami polni strahov.
Oskar je 10-letni fant, ki ima levkemijo in se zdravi v bolnišnici. Pravi, da je bolnišnica mega simpatičen kraj, je zakon, če si tak bolnik, da si drugim v veselje.
On pa, žal, drugim ni več v veselje. Od kar so mu presadili kostni mozeg, opaža, da je zdravnika Düsseldorfa razočaral. Na viziti zdravnik Oskarja opazuje molče in Oskarju se zdi, kot da je naredil kaj narobe.
Spoznal sem, da sem postal slab bolnik, tak, ki ljudem ne da verjeti, da je medicina nekaj krasnega. Vse osebje se zdaj ob Oskarju kislo drži.
Na srečo pa k Oskarju prihaja mamka Roza, ona je edina, ki je do njega enaka, kot je bila pred operacijo. Mamka Roza je prostovoljka, ki obiskuje otroke v bolnišnici, Oskarju pripoveduje rokoborske zgodbice, kar je Oskarju zelo všeč. Oskar jo izzove, hoče vedeti, če se ne bo tudi ona sprenevedala:
"Mamka Roza, kot kaže, mi nihče noče povedati, da bom umrl."
"Zakaj bi rad, da ti povejo, če že sam veš, Oskar?"
"Zdi se mi, mamka Roza, da so si tu izmislili drugačno bolnišnico, kot je v resnici. Delajo se, kot da prideš sem samo zato, da bi ozdravel. Ampak ljudje prihajajo v bolnišnico tudi umret."
Mamka Roza Oskarja povabi, da bi pisal Bogu.
"Joj, ne, ne še vi, mamka Roza! /.../ Sem mislil, da vsaj vi ne lažete!"
"Saj ti ne lažem!"
"Zakaj pa mi potem govorite o Bogu? Že z Božičkom so me naplahtali. Enkrat je bilo dovolj."
"Oskar, Bog nima nikakršne zveze z Božičkom."
"Pač. Ista stvar. Pranje glav in podobno!"
"Mar misliš, da bi jaz, stara rokoborka, sto šestdeset zmag v sto petinšestdesetih dvobojih /.../ lahko za sekundo verjela v Božička?"
"Ne!"
"No vidiš, v Božička ne verjamem, v Boga pa. Tako."
"In čemu naj bi pisal Bogu?"
"Da bi se počutil manj samega."
"Manj samega z nekom, ki ga sploh ni?"
"Naredi, da bo. /.../ Vsakokrat, ko boš verjel vanj, ga bo nekoliko več. Če boš vztrajal, bo obstajal v celoti. ..."
Potem je zdravnik vprašal, če želijo iti Oskarja objet.
"Saj ne bom zbrala poguma," je rekla moja mama.
"Ne sme naju videti takih," je dodal moj oče.
Takrat sem zaznal, da sta moja starša strahopetca. Še huje: strahopetca, ki me štejeta za strahopetca!
"Torej ju sovraži na vso moč."
"Maš prav slišim, mamka Roza?"
"Ja. Sovraži ju iz vsega srca. Tako boš imel kost za glodanje. Ko jo boš oglodal, boš videl, da ni bilo vredno. Vse povej Bogu in v svojem pismu ga prosi, naj te vendar pride obiskat."
"Ali hodi naokrog?"
"Po svoje. Ne pogosto. Celo zelo poredko, bi rekla."
"Zakaj? Je tudi on bolan?"
Iz vzdiha mamke Roze sem razbral, da mi noče priznati, kako si tudi ti, Bog, v slabem stanju. /.../
"Ne. Obišče te na prav poseben način. Obišče te v mislih. V tvojem duhu."
To mi je bilo pa všeč. Zdelo se mi je silno prebrisano.
Z mamko Rozo se pogovarjata spet o njegovih starših:
"Če sta res taka bedaka, da mislita, da ju bom imel rad ... /.../"
"Kaj natanko jima očitaš?"
"Bojita se me. Ne drzneta si pogovarjati se z mano. In manj ko si upata, bolj dobivam vtis, da sem pošast. Zakaj ju navdajam z grozo? Mar sem res tako grd? Mar smrdim? Sem postal idiot, ne da bi se tega zavedal?"
"Ne bojita se tebe, Oskar, ampak tvoje bolezni."
"Moja bolezen je del mene. Samo zato, ker sem bolan, jima ne bi bilo treba spremeniti svojega obnašanja. Potemtakem imata lahko Oskarja rada samo, če je zdrav?"
"Ljubita te, Oskar. /.../ Zelo mi zavidata, ker se tako dobro razumeva. Ne, nista ljubosumna, žalostna sta. Žalostna, ker se njima to ne posreči. /.../ Veš, Oskar, nekega dne boš umrl. Ampak tudi tvoja starša bosta umrla."
/.../ Nikoli prej nisem pomislil na to. "Ja, tudi onadva bosta umrla. Popolnoma sama. S strahotnimi očitki vesti, ker se jima ni posrečilo spraviti se z njunim edinim otrokom, Oskarjem, ki sta ga oboževala."
"Nikar ne govorite tako, mamka Roza, srat me prime."
"Pomisli nanju, Oskar. Spoznal si, da boš umrl, ker si zelo pameten fant. Nisi pa doumel, da ne boš umrl le ti. Vsi ljudje umrejo. Nekega dne bosta umrla tvoja starša. In jaz."
"Ja. Ampak jaz bom vendarle prvi."
"To drži. Ti boš prvi. Pa imaš zato, ker boš prvi, več pravic kot drugi? In pravico, da pozabljaš na druge?"
"Saj razumem, mamka Roza. Pokličite ju."
/.../ Ko sta prišla, sem jima rekel: "Oprostita, pozabil sem, da bosta enkrat tudi vidva umrla."
Ne vem, zakaj ju je ta stavek sprostil, ampak potem sta se mi zdela taka kot prej ...
Eric - Emmanuel Schmitt: Oskar in gospa v rožnatem, Vale-Novak 2005
Galerija (1)
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
