
"Bila, bila, saj pride vsak dan ... toda vedno pride s kakšno prijateljico. Samo da se ji ni treba pogovarjati z menoj ..." Gospodov glas se zatrese.
"Hmmm," reče sestra. Res je, pomisli, bolnikova hčerka ima vedno koga s seboj.
Prime ga za roko.
Čuti njegovo veliko bolečino.
Bo imel možnost svoji hčerki povedati vse to, kar mu še leži na srcu?
Kolikokrat človek misli, da je naredil vse najboljše ... Hčerka je vsak dan na obisku pri očetu, pa vendar je očetu, kot da je ni. Ne more česarkoli govoriti, kadar nista sama.
Morda ima pa hčerka prijateljice s seboj prav zato, da se izogne srečanju z ostarelim bolnim očetom?
Morda ji je pretežko se srečati z boleznijo, z odhajanjem?
Mogoče so stvari, o katerih se ne želi ali se mogoče boji pogovarjati?
Včasih je človek ob človeku še bolj osamljen, kot če je fizično sam ....
Težko je, kadar ostaja hrepenenje, ki ga nihče ne začuti, pa bi bilo slišano in uslišano - če bi se srca odprla ...
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje


