Osamljenost - ob ljudeh
Srčne zgodbe14. januar 201510.334 branj

Osamljenost - ob ljudeh




"Tako rad bi, da pride hčerka na obisk," potoži star mož.
"Pa saj je ravno bila," se začudi sestra.

"Bila, bila, saj pride vsak dan ... toda vedno pride s kakšno prijateljico. Samo da se ji ni treba pogovarjati z menoj ..." Gospodov glas se zatrese.
"Hmmm," reče sestra. Res je, pomisli, bolnikova hčerka ima vedno koga s seboj.

"Jaz bi pa tako rad z njo kdaj govoril. Prav z njo! Samo z njo! Vedno se pogovarjata onidve skupaj, tukaj v sobi, potem gresta ven kadit, potem prideta nazaj, obe skupaj - in spet samo govorita ... Rad bi bil kdaj sam s hčerko ... Ne vem, koliko časa bom še ..."
Prime ga za roko.
Čuti njegovo veliko bolečino.
Bo imel možnost svoji hčerki povedati vse to, kar mu še leži na srcu?
Kolikokrat človek misli, da je naredil vse najboljše ... Hčerka je vsak dan na obisku pri očetu, pa vendar je očetu, kot da je ni. Ne more česarkoli govoriti, kadar nista sama.
Morda ima pa hčerka prijateljice s seboj prav zato, da se izogne srečanju z ostarelim bolnim očetom?
Morda ji je pretežko se srečati z boleznijo, z odhajanjem?
Mogoče so stvari, o katerih se ne želi ali se mogoče boji pogovarjati?
Včasih je človek ob človeku še bolj osamljen, kot če je fizično sam ....
Težko je, kadar ostaja hrepenenje, ki ga nihče ne začuti, pa bi bilo slišano in uslišano - če bi se srca odprla ...

Galerija (1)

Srčne zgodbeKapljice ljubezni
AK

Ana Kos

Avtorica bloga Sol Zemlje