Zmagovalec? Kdo je zmagovalec?
Tisti, ki pač "zmaga" in odstrani vse, kar ga ovira pri "popolni zmagi", vse, ki mislijo drugače, vse, ki morda zbujajo vest že samo s tem, da so živi?
Prepričana sem, da je pravi zmagovalec človeški do ujetnikov, do nasprotnikov - če je res dober, dobroto živi.
Ko sem bila otrok, sem vedela za določene zločine partizanske vojske in za povojne zločine, predvsem na našem območju. Šlo je za konkretne ljudi, ne za nekaj na splošno. Videla sem fotografije pobitih družin, ljudi. Krivih, ker niso bili na pravi strani.
Spominjam se občutkov ob gledanju razmesarjenih trupel, ležečih drugo ob drugem. Spominjam se fotografije učiteljice, ki je bila ubita, ker je hodila - k maši.
Tako sem vedela za stvari, o katerih so nas (na)učili molčati - ker je bilo nevarno o njih govoriti.
A kot odrasla sem zvedela še več ... za mnoga grobišča ... da niso le Glince (Podutik), Kočevski rog, Teharje, temveč da je bilo morišč in grobišč mnogo več.
Šla sem v Kočevski rog in na Glince, na enem od teh dveh krajev je bil verjetno ubit moj stari oče, natančno niso njegovi potomci nikoli izvedeli. V Šentvidu ga je nekdo, ki se je potem rešil, še videl.
V Teharje še nikoli nisem šla ... Je pa nekdo povedal mamini družini, da so videli na transportu za Teharje mamina brata. Kje sta ostala, kje se je končalo njuno življenje ...?
V Vetrinju je ostal otrok, ki je tam umrl ... sin mojega strica ... ne, stric ni bil domobranec ... le bežal je z družino pred partizani - saj so partizani v Škofji Loki kar skozi okno postrelili družino drugega brata, tudi nikoli domobranca ...
Ko sem brala knjigo o otrocih s Petrička, se me je zelo dotaknila, ob tem, ko so vračali ljudi iz Vetrinja nazaj v Jugoslavijo, ko so potovali čez Savinjske Alpe, prišli v Celje, kjer so partizani s konji gazili po ležečih domobrancih, sem razmišljala, kje so umrli moji sorodniki ... Že na prvi postaji, ko je vlak pripeljal živi tovor čez mejo v Jugoslavijo? Kasneje na potovanju čez planine? Morda v Celju? V Teharjah?
Potem sem podoživljala zgodbo otrok, ki so bili v Teharjah in potem tistih, ki so jih odpeljali na Petrička. Kraj, ki je bil strašen zaradi Črne vdove. Tam se dogaja grozljivka, ko človek, glavni akter, izgubi vso človečnost in postane poln zla, postane suženj zla, hudobije ... Kako Črna vdova zverinsko muči otroke.
Počasi zvem za več in več zamolčanih stvari, grobišč, dogodkov ...
In zvem še za otroško koncentracijsko taborišče ...
(Enostavno ne dojamem, da je to mogoče.)
Partizani so v osvobojeni domovini po koncu 2. svetovne vojne ustanovili tudi otroško koncentracijsko taborišče (to je torej svoboda!
. Spominjam se izjave ene taboriščnice v Verdrengu - da je bilo tam, v Verdrengu, huje kot med vojno v Auschwitzu.)
15. avgusta 1945 so partizani materam, ki so bile zaprte v koncentracijskem taborišču Kidričevo (Strnišče, Šterntal), vzeli 350 otrok, od dojenčkov pa do starih dobrih deset let, in jih odpeljali v koncentacijsko taborišče za otroke v grad Ormož. To so naredili iz strahu pred mednarodnim Rdečim križem. V enem mesecu je potem v ormoškem gradu umrlo 39 otrok (po objavljenih podatkih je bil najmlajši otrok rojen 21. aprila 1945). Umrli so zaradi lakote (večina diagnoz kot vzrok smrti: dysenteria (griža), oslabelost srca ...).
Lani so tem otrokom, umrlim v otroškem taborišču v Ormožu, preživeli otroci komunističnega taborišča Šterntal odkrili spomenik.
Drobci iz govora Eve Irgl, predsednice Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, v nedeljo, 22. 9. 2013:
... Dogodek, ki se ga danes spominjamo, pa je še toliko bolj presunljiv in grozovit, saj so teh 39 nič krivih otrok /.../ izstradali do smrti. Zaradi velikih revolucionarnih idej.
Otroci so bili odvzeti iz naročja materam, ki so si od neznosne bolečine pulile lase. Grozodejstvo nad njimi je še danes popolnoma nedoumljivo.
Kakšen je človek, ki lahko stori nekaj tako okrutnega? Kakšen je človek, ki lahko nasilno odvzame otroka iz materinega naročja?
Kakšen je človek, ki ga lahko pusti izstradati do smrti?
Kakšen je človek, ki lahko celo svoje življenje hodi po svetu s težo takšnega bremena, ne da bi se zato opravičil, ne da bi priznal, da je bilo storjeno nekaj nezaslišanega, ne da bi obžaloval?
Prav takšnega, razčlovečenega človeka, je ustvarila totalitaristična ideologija, ki je v državi, kjer nosijo ljudje bolečino še danes, nismo sposobni enotno obsoditi.
knjiga Ormoški Petriček (avtor: Rajko Topolovec)
http://www.sds.si/news/12767?fb_action_ids=725995710759900&fb_action_types=og.likes&fb_source=aggregation&fb_aggregation_id=288381481237582
http://www.demokracija.si/v-fokusu/slovenija/24077-partizani-so-po-9-maju-1945-ustanovili-otroko-koncentracijsko-taborie - od tu o taborišču Kidričevo: Za grobove postreljenih in zverinsko ubitih zapornikov koristijo množične grobove, ki so raztrošeni za žično ograjo sedanje tovarne aluminija. Na grobovih, ki so označeni, neznanci redno prižigajo sveče. Lokalni oblastniki pod vodstvom KPS zaigrajo umazano igro. Grobove umrlih proglasijo za grobove padlih kurirčkov NOB.
Tako so nova oblast in šolniki pričeli voditi taktiko zavajanja in laži. Šoloobvezni otroci so vsako leto na dan mrtvih nekaj let redno prižigali svečke »padlim kurirčkom NOB«.
Šoloobvezni otroci so to počenjali pod skrbnim nadzorom učiteljev in krajevnih oblastnikov, ki so skrbeli za poneumljanje prebivalstva, ki se je naseljevalo v tem delavskem naselju.
Po poimenovanju kraja po soustanovitelju največjega koncentracijskega taborišča v Sloveniji dobi kraj novo ime Kidričevo, ki še danes, leta 1999, nosi to ime. Komunisti postavijo svojemu idolu Borisu Kidriču veličasten spomenik. Ob postavitvi spomenika pa preusmerijo vse dejavnosti ob dnevu mrtvih. Šoloobvezni otroci v enakih sprevodih začnejo z obredom prižiganja svečk pred spomenikom Borisa Kidriča.
Danes se tu in tam še najde kakšna svečka v zaraščenem nekdanjem množičnem grobišču »pozabljenih kurirčkov iz NOB«.
Tisti, ki pač "zmaga" in odstrani vse, kar ga ovira pri "popolni zmagi", vse, ki mislijo drugače, vse, ki morda zbujajo vest že samo s tem, da so živi?
Prepričana sem, da je pravi zmagovalec človeški do ujetnikov, do nasprotnikov - če je res dober, dobroto živi.
Ko sem bila otrok, sem vedela za določene zločine partizanske vojske in za povojne zločine, predvsem na našem območju. Šlo je za konkretne ljudi, ne za nekaj na splošno. Videla sem fotografije pobitih družin, ljudi. Krivih, ker niso bili na pravi strani.
Spominjam se občutkov ob gledanju razmesarjenih trupel, ležečih drugo ob drugem. Spominjam se fotografije učiteljice, ki je bila ubita, ker je hodila - k maši.
Tako sem vedela za stvari, o katerih so nas (na)učili molčati - ker je bilo nevarno o njih govoriti.
A kot odrasla sem zvedela še več ... za mnoga grobišča ... da niso le Glince (Podutik), Kočevski rog, Teharje, temveč da je bilo morišč in grobišč mnogo več.
Šla sem v Kočevski rog in na Glince, na enem od teh dveh krajev je bil verjetno ubit moj stari oče, natančno niso njegovi potomci nikoli izvedeli. V Šentvidu ga je nekdo, ki se je potem rešil, še videl.
V Teharje še nikoli nisem šla ... Je pa nekdo povedal mamini družini, da so videli na transportu za Teharje mamina brata. Kje sta ostala, kje se je končalo njuno življenje ...?
V Vetrinju je ostal otrok, ki je tam umrl ... sin mojega strica ... ne, stric ni bil domobranec ... le bežal je z družino pred partizani - saj so partizani v Škofji Loki kar skozi okno postrelili družino drugega brata, tudi nikoli domobranca ...
Ko sem brala knjigo o otrocih s Petrička, se me je zelo dotaknila, ob tem, ko so vračali ljudi iz Vetrinja nazaj v Jugoslavijo, ko so potovali čez Savinjske Alpe, prišli v Celje, kjer so partizani s konji gazili po ležečih domobrancih, sem razmišljala, kje so umrli moji sorodniki ... Že na prvi postaji, ko je vlak pripeljal živi tovor čez mejo v Jugoslavijo? Kasneje na potovanju čez planine? Morda v Celju? V Teharjah?
Potem sem podoživljala zgodbo otrok, ki so bili v Teharjah in potem tistih, ki so jih odpeljali na Petrička. Kraj, ki je bil strašen zaradi Črne vdove. Tam se dogaja grozljivka, ko človek, glavni akter, izgubi vso človečnost in postane poln zla, postane suženj zla, hudobije ... Kako Črna vdova zverinsko muči otroke.
Počasi zvem za več in več zamolčanih stvari, grobišč, dogodkov ...
In zvem še za otroško koncentracijsko taborišče ...
(Enostavno ne dojamem, da je to mogoče.)
Partizani so v osvobojeni domovini po koncu 2. svetovne vojne ustanovili tudi otroško koncentracijsko taborišče (to je torej svoboda!
. Spominjam se izjave ene taboriščnice v Verdrengu - da je bilo tam, v Verdrengu, huje kot med vojno v Auschwitzu.)
15. avgusta 1945 so partizani materam, ki so bile zaprte v koncentracijskem taborišču Kidričevo (Strnišče, Šterntal), vzeli 350 otrok, od dojenčkov pa do starih dobrih deset let, in jih odpeljali v koncentacijsko taborišče za otroke v grad Ormož. To so naredili iz strahu pred mednarodnim Rdečim križem. V enem mesecu je potem v ormoškem gradu umrlo 39 otrok (po objavljenih podatkih je bil najmlajši otrok rojen 21. aprila 1945). Umrli so zaradi lakote (večina diagnoz kot vzrok smrti: dysenteria (griža), oslabelost srca ...).
Lani so tem otrokom, umrlim v otroškem taborišču v Ormožu, preživeli otroci komunističnega taborišča Šterntal odkrili spomenik.
Drobci iz govora Eve Irgl, predsednice Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, v nedeljo, 22. 9. 2013:
... Dogodek, ki se ga danes spominjamo, pa je še toliko bolj presunljiv in grozovit, saj so teh 39 nič krivih otrok /.../ izstradali do smrti. Zaradi velikih revolucionarnih idej.
Otroci so bili odvzeti iz naročja materam, ki so si od neznosne bolečine pulile lase. Grozodejstvo nad njimi je še danes popolnoma nedoumljivo.
Kakšen je človek, ki lahko stori nekaj tako okrutnega? Kakšen je človek, ki lahko nasilno odvzame otroka iz materinega naročja?
Kakšen je človek, ki ga lahko pusti izstradati do smrti?
Kakšen je človek, ki lahko celo svoje življenje hodi po svetu s težo takšnega bremena, ne da bi se zato opravičil, ne da bi priznal, da je bilo storjeno nekaj nezaslišanega, ne da bi obžaloval?
Prav takšnega, razčlovečenega človeka, je ustvarila totalitaristična ideologija, ki je v državi, kjer nosijo ljudje bolečino še danes, nismo sposobni enotno obsoditi.
knjiga Ormoški Petriček (avtor: Rajko Topolovec)
http://www.sds.si/news/12767?fb_action_ids=725995710759900&fb_action_types=og.likes&fb_source=aggregation&fb_aggregation_id=288381481237582
http://www.demokracija.si/v-fokusu/slovenija/24077-partizani-so-po-9-maju-1945-ustanovili-otroko-koncentracijsko-taborie - od tu o taborišču Kidričevo: Za grobove postreljenih in zverinsko ubitih zapornikov koristijo množične grobove, ki so raztrošeni za žično ograjo sedanje tovarne aluminija. Na grobovih, ki so označeni, neznanci redno prižigajo sveče. Lokalni oblastniki pod vodstvom KPS zaigrajo umazano igro. Grobove umrlih proglasijo za grobove padlih kurirčkov NOB.
Tako so nova oblast in šolniki pričeli voditi taktiko zavajanja in laži. Šoloobvezni otroci so vsako leto na dan mrtvih nekaj let redno prižigali svečke »padlim kurirčkom NOB«.
Šoloobvezni otroci so to počenjali pod skrbnim nadzorom učiteljev in krajevnih oblastnikov, ki so skrbeli za poneumljanje prebivalstva, ki se je naseljevalo v tem delavskem naselju.
Po poimenovanju kraja po soustanovitelju največjega koncentracijskega taborišča v Sloveniji dobi kraj novo ime Kidričevo, ki še danes, leta 1999, nosi to ime. Komunisti postavijo svojemu idolu Borisu Kidriču veličasten spomenik. Ob postavitvi spomenika pa preusmerijo vse dejavnosti ob dnevu mrtvih. Šoloobvezni otroci v enakih sprevodih začnejo z obredom prižiganja svečk pred spomenikom Borisa Kidriča.
Danes se tu in tam še najde kakšna svečka v zaraščenem nekdanjem množičnem grobišču »pozabljenih kurirčkov iz NOB«.
Galerija (1)
Krvavi potLjudje med sebojPreslano
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
