Orion mi je pomagal!
Z možem sva se včeraj pozno zvečer s kolesi vozila po ljubljanskih Fužinah in iskala nek določen naslov ... neko številko na Rusjanovem trgu. No, pa ni bilo tako lahko najti, kajti - kot je kazalo - tudi nekateri domačini, ki sva jih vpra&s
Z možem sva se včeraj pozno zvečer s kolesi vozila po ljubljanskih Fužinah in iskala nek določen naslov ... neko številko na Rusjanovem trgu. No, pa ni bilo tako lahko najti, kajti - kot je kazalo - tudi nekateri domačini, ki sva jih vprašala za iskani naslov, niso vedeli, kje je ... oz. so naju pošiljali z enega trga (Preglov, Brodarjev, Rusjanov) na drugega. Na nekaterih blokih so samo številke, ne pa imena ulice - in ko sem mislila, da sem na Rusjanovem trgu, sva bila v resnici na Brodarjevem. Tako sva po moje iskala pravi vhod kakšne pol ure. Še dobro, da sva bila s kolesi! Peljala sva se tudi mimo fužinskega gradu! Kakšno presenečenje, grad in reka! Še nikoli nisem bila tu!
No, in ko sva bila tako nekje med bloki, blizu ni bilo nobene večje ceste, je nekdo rekel, da morava nazaj v smer proti Ljubljani.
A kje je Ljubljana?!
Postojim, pomislim.
Pogledam zvezdno nebo, o, kako je bilo včeraj jasno in polno zvezd!
In opazim ozvezdje Orion! Orionov pas iz treh zvezd je tako prepoznaven!
In potem vem, kje sva, v katero smer sva obrnjena! Na drugem koncu izza bloka kuka Veliki voz! O, kako sem bila navdušena! Oriona ne vidim pogosto, mislim, da ga vidimo predvsem jeseni in pozimi na bolj južnem nebu. No, in tako sem bila gotova, da imam Zaloško za hrbtom, da je Polje na levo, Center Ljubljane pa na desno.
No, seveda se ne bi izgubila, morda bi se sicer še vozila in iskala v napačno smer, toda misel, da sem si pomagala z zvezdami na nebu, je bila prav veličastna!
...
Kolikokrat v življenju potrebujemo nekaj, kar nam pokaže smer!
Če se pogovarjamo o nočni orientaciji v naravi, ponavadi pomislimo na zvezdo severnico. No, včeraj s tistega mesta, kjer sem bila, ni bila vidna.
V življenju nam pomagajo vseh vrst zvezde, Severnice, Danice ... sonce, tok reke ...
Pa res, enkrat sem nekje prečila in bila čisto notri v gozdu, tako da nisem imela nobene prave orientacije, v katero smer hodim. A potem je skozi veje posijalo sonce in sem vedela, v katero smer moram. Vedela sem namreč, približno koliko je ura in iz katere smeri naj bi sijalo sonce ...
Krasno je, če smo kakšen trenutek tudi drug drugemu zvezda ... sonce ...
....
Pogledam še v Wikipedijo, ja, potrjuje moje znanje :)
Galerija (3)
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
