Orion lovi Plejade
Prejšnjo noč sem kar nekaj poti skozi Baško grapo prehodila, bila je silno lepa noč in jaz sama pod zvezdnim nebom. In luna "mi je pot kazala"! :) Potrebno je bilo sicer paziti med hojo, saj ni bila cesta povsod kopna in suha. Teh iz
Prejšnjo noč sem kar nekaj poti skozi Baško grapo prehodila, bila je silno lepa noč in jaz sama pod zvezdnim nebom. In luna "mi je pot kazala"! :) Potrebno je bilo sicer paziti med hojo, saj ni bila cesta povsod kopna in suha. Teh izkušenj previdne hoje imam zelo veliko iz otroštva. Vsak dan smo pešačili 4 km daleč na šolski avtobus, včasih pa 10 km, ker avtobusa ni bilo ... In pozimi je bilo potrebno vso pot biti pozoren na ledeni cesti na vsak korak.
.
Ampak zdaj v Baški grapi sem se prepustila užitku hoje. Biti sama zunaj ponoči, v hladu in pod jasnim nebom, tako zelo lepo je bilo. Na vsake toliko sem obstala in sa zazrla v nebo. Ooooo, veličastno prostranstvo.
Veliki voz se je z ojesom zaril v hribe. Severnico sem videla, od Malega voza sicer le del zvezd.
A Orion! Ta je v vsej veličini blestel pred mojimi očmi!
Kako neizmerno lep je, kako občudujem nebo. Kakšna stvaritev je to. Kako je sploh lahko vse to nastalo. Kako je lahko tako stalno. Kako je mogoče, da so zvezde nekega ozvezdja vedno znova na enak način razporejene, tako prepoznavno, tako silno lepo. Kaj se skriva za njimi, se kaj?
Kako posebna je misel, da jaz tako zelo občudujem nekaj, česar morda v resnici že ni več ... morda je "sonce" v nekem ozvezdju že umrlo, ampak jaz ga še vidim ... Ker svetloba, čeprav potuje neizmerno hitro, kako hitro že? (aha: vrednost hitrosti svetlobe v vakuumu je bila leta 1983 z definicijo metra postavljena na c = 2,99792458 · 108 m/s!), vendar ne pride v trenutku do mene - iz silno oddaljenega dela vesolja.
Je tako tudi z nami? Tudi spomin tako ohranja, oči duše ohranjajo spomine na marsikaj, kar je bilo, pa ni več ... na ljudi, ki so bili, a jih ni več?
Njihova svetloba še vedno greje v srcu ... Še vedno sveti in nam kaže skozi življenje zgled kakšnega silno dobrega človeka ...
Ko pridem skoraj do cerkve na Kneži, nekaj naredi: plenk. Zdrznem se ... Kako tudi ne, v tišini noči me je glas prestrašil. Ura, seveda ura! Bije v cerkvi, štejem udarce ... Koliko neki je ura ... Aha, štirikrat je udarilo. Štiri četrt, o, to pomeni, da je ura polnoč. Ja. Potem začnejo biti udarci, ki pomenijo uro ... ponovno štejem ... ja, dvanajst. Torej jaz tukaj hodim ob uri strahov, se nasmehnem sama pri sebi. Se spomnim, kako sem nekoč razmišljala na nekem pokopališču takole ponoči ... da si shladim in zbistrim glavo ... in naenkrat začne nekaj delati tk tk tk ... Ej, me je res postalo strah. Ura strahov. Kaj delam tukaj? Je pametno biti ponoči na pokopališču? Potem pa počasi začutim tiste tk tk tk na sebi. Tako sem razvozlala polnočno uganko: Začelo je namreč deževati in dežne kaplje so udarjale na pokrovčke gorečih sveč in slišal se je kar precej glasn tk tk tk, ko so se kaplje odbijale od vroče ploskve.
Nasmehnila sem se ob tem spominu, sploh je pa pokopališče malo višje gor in danes grem po običajni poti in ne po daljšnici skozi Podmelec in Ljubinj, kot sem tudi že šla.
.
Orion! Vedno znova je bil pred menoj. Od Kneže naprej moja cesta ni bila več osvetlena z luno, hodila sem po senci ... ampak zvezde so me stalno vabile, da jih občudujem. Desno od Oriona Plejade, Gostosevci! Kakšno zanimivo ozvezdje. Kup majhnih zvezdic. Pa res, so res majhne! Vsaj relativno ;) Koliko so oddaljene od Zemlje?
Menda so zvezdice ozvezdja Plejade bežale pred Orionom ... in mi vidimo njihov beg ...Revice ...
Takole so pripovedovali v Stari Grčiji: Veliki lovec Orion je v družbi zvestega psa Sirija neutrudno raziskoval gozdove. Nekega dne je zagledal sedem sestrskih zvezd - Plejade. Sledil jim je, saj se je z eno izmed njih želel poročiti. Prestrašene deklice so mu ušle in na pomoč poklicale poglavarja bogov, Zevsa. Ta jih je spremenil v ptice, da so lahko odletele, Orion pa je znova ostal sam.
Gostosevci ali Plejade so v ozvezdju Bika (tega pa še ne poznam, ga ne znam poiskati na nebu). Plejade so ena od nam najbližjih razsutih kopic, oddaljene so le 380 svetlobnih let, pa tudi ena najdlje znanih. Stare so samo 20 milijonov let, za zvezdno kopico so mlade. V Gostosevcih je 7 najsvetlejših zvezd, sicer jih je pa skupaj okoli 500!
Kako je vse relativo, da je nekaj blizu ali daleč ... da je nekaj veliko ali majhno ... da je nekaj staro ali mlado ...
In kako drugačno nebo je kasneje, ko ga spet občudujem v okolici Mosta na Soči. Tukaj je pa tudi veliko bolj mrzlo (res, ali je tak le občutek? torej je absolutno ali le relativno?), tudi piha in zdaj hitro pobegnem pod streho ... na malo bolj toplo ...
Galerija (6)
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
