Pred časom sem gledala film Oktobrski otrok.
Film (delček) je ustvarjen po resnični zgodbi. 19-letna Hana odrašča ob ljubečih starših, vendar ne ve, da sta to njena posvojitelja.
In ko zdaj, pri 19. letih - ob psihosomatskih težavah -, to zve, hoče najti svojo pravo mamo, svojo biološko mamo.
Film (delček) je ustvarjen po resnični zgodbi. 19-letna Hana odrašča ob ljubečih starših, vendar ne ve, da sta to njena posvojitelja.
In ko zdaj, pri 19. letih - ob psihosomatskih težavah -, to zve, hoče najti svojo pravo mamo, svojo biološko mamo.
Zve, da se je rodila ob splavu - ko so njeni mami delali abortus. Globoko pretresena, že sicer občutljiva in z občutki, da ni zaželena (dejansko je to zgodba, ki jo nosi v sebi iz začetkov svojega življenja, vendar zanjo še ne ve), hoče svojo biološko mamo poiskati.
Ko vidi svoj rojstni list, gre po sledeh. Najde medicinsko sestro, ki je bila ob splavu. In ta sestra se dobro spominja tistega posega. Pove, da je bila Hanina mama zelo mlada in da je želela študirati. In zato se je odločila za splav.
Potem medicinska sestra pove, da je prvi prišel ven fantek - in tako Hana zve, da je torej imela brata dvojčka! Vendar se je bratec rodil brez rokice, odrezali so mu jo pri abortusu.
Na teh poteh, ko išče svojo biološko mamo, jo spremlja prijatelj.
Starša posvojitelja ji potem pomagata sestaviti vso zgodbo - zve, da sta starša v istem času pričakovala dvojčka, a na njuno veliko žalost se je tista nosečnost končala s spontanim splavom. Mama je potem zvedela, da sta v bolnišnici dvojčka, ki čakata na posvojitev. Doživela sta ju kot čudež, ta dva otroka - Hano in Jonatana. Hodila sta v bolnišnico dan za dnem in čakala ob njiju. Jonatan je po nekaj mesecih umrl.
Zdaj oče pelje Hano na mali grobek.
Hana uspe najti svojo pravo mamo, žensko s kariero in spremenjenim imenom, žensko z družino, z majhno deklico. Hana se ji predstavi in ji pove, kdo je, in potem vsa pričakujoča čaka na odziv svoje biološke mame, v upanju na pikico topline, ki ji jo bo namenila. A ravno tedaj pride mamin mož in mama svoje prve hčerke noče poznati, možu reče, da ne ve, kdo je.
Nekega dne zavije Hana v katedralo, kjer je njena mama posvojiteljica zvedela za dvojčka. Išče svoje sledi in tako gre zdaj Hana v tisto cerkev, čeprav ni katoličanka. Začne se pogovarjati s tamkajšnjim župnikom, pove mu, kako je jezna, kako ne more odpustiti, kako ne ve, kdo ona sploh je.
Duhovnik ji pomaga videti stvari tudi drugače. Pomaga ji najti moč odpuščanja.
Hana po pogovoru z duhovnikom more videti svoje življenje tudi drugače, zdaj ji je jasno, da Jezus odpušča in naj tudi mi odpuščamo. Ko to spozna, gre ponovno do pisarne svoje biološke mame z listkom, na katerem piše: "Odpuščam ti!"
Ko mama listek najde, se zruši v joku. Morda je šele tedaj spoznala vse do dna, morda se je šele tedaj soočila s svojo veliko bolečino, ki si je prej ni priznala ...
Morda je potrebovala prav hčerkino odpuščanje, da je mogla začutiti, kaj vse je skrila v svojem srcu.
Kolikokrat sem se že vprašala, kako čuti posvojenec, ko zve, kako in kaj. Je dobro, da zve kmalu ali je bolje, da je malo bolj "zrel", ko zve ...
Kako bi bilo, če sploh ne bi zvedel?
V glavnem kaže, da otrok "ve" marsikaj, čuti, sluti, tudi marsikaj, česar mu nikoli niso povedali ...
Je strašno breme, ko nekdo zve, da za nekoga, za neke ljudi, sploh pa za mamo, ni bil zaželen?
Lahko ali težko pride skozi to, da je nekomu bil breme, čeprav zdaj ljudem, pri katerih je, ni breme ... Lahko polno (za)čuti ljubezen, ki mu jo nudijo posvojitelji?
Kolikokrat sem se že vprašala, kako čuti posvojenec, ko zve, kako in kaj. Je dobro, da zve kmalu ali je bolje, da je malo bolj "zrel", ko zve ...
Kako bi bilo, če sploh ne bi zvedel?
V glavnem kaže, da otrok "ve" marsikaj, čuti, sluti, tudi marsikaj, česar mu nikoli niso povedali ...
Je strašno breme, ko nekdo zve, da za nekoga, za neke ljudi, sploh pa za mamo, ni bil zaželen?
Lahko ali težko pride skozi to, da je nekomu bil breme, čeprav zdaj ljudem, pri katerih je, ni breme ... Lahko polno (za)čuti ljubezen, ki mu jo nudijo posvojitelji?
Verjamem, da jo. Sem že slišala posvojence govoriti o tem.
Pravzaprav je verjetno človek kot rožica, ki požene korenine, kjer mu dajo ... in če je tam ljubezen, pogoj za življenje, se požene v rast in zacveti ...
In res je tudi, da se tudi vsak drug človek, neposvojen, lahko vsaj kdaj čuti nezaželenega, nesrečnega, odvečnega ...
Ustvarjajmo pogoje, ki so potrebni za življenje - ljubezen ...
'October Baby'
Izpoved igralke, ki igra biološko mamo.
Delčki filma
Pravzaprav je verjetno človek kot rožica, ki požene korenine, kjer mu dajo ... in če je tam ljubezen, pogoj za življenje, se požene v rast in zacveti ...
In res je tudi, da se tudi vsak drug človek, neposvojen, lahko vsaj kdaj čuti nezaželenega, nesrečnega, odvečnega ...
Ustvarjajmo pogoje, ki so potrebni za življenje - ljubezen ...
'October Baby'
Izpoved igralke, ki igra biološko mamo.
Delčki filma
Film si je mogoče ogledati na raznih mestih.
Galerija (1)
Dar življenjaMilost odpuščanjaBlagor žalostnim
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
