Oglas

Zgodba pravi, da je nek človek želel prodati svojo kmetijo in je prosil svojega prijatelja pesnika Olava Bilaca, naj mu napiše oglas za v časopis.
Bilac je napisal: "Na prodaj je čudovito posestvo, kjer ob zori pojejo ptice v širnih gozdovih, prepletenih s kristalnimi in bleščečimi vodami velikega potoka. Hiša se koplje v žarkih vzhajajočega sonca. Na verandi se vam ponujata prijetna senca in prekrasen razgled, ki vam pomirja srce in dušo."
Kasneje je Bilac srečal prijatelja in ga vprašal, če je že uspešno prodal svojo kmetijo.
Prijatelj je odgovoril: "Ne, nisem! Ko sem prebral oglas, ki si ga napisal, sem šele spoznal, kakšen zaklad imam!"

Kolikokrat mi pozabimo na to, da imamo zaklade. Pozabimo na resnično vrednost svojih zakladov!
Taki zakladi so npr. dom, znanje, spretnosti, sposobnosti, čut za soljudi, čut za naravo, zdravje.
In prav posebni zakladi so naši bližnji. Včasih potrebujemo, da nas kdo spomni na to, ko sami v hitrici vsega spregledamo marsikakšen nasmeh, besedo, ko vidimo prevsem množico obveznosti in to, kaj vse moramo in morajo naši dragi narediti.
Pred kratkim sem bila v stiku z eno šolarko, ki ima veliko težav doma zaradi šole - ona ni slaba učenka, samo starši so zadovoljni samo z najboljšimi ocenami.
Koliko lepega včasih zamujamo, ker vidimo predvsem to, kar morda ni popolno, ob tem pa ne opazimo najlepšega - srčne dobrote, vezi med nami, nasmeha, iskric v očeh ...
Včasih se tako zelo razrahljajo vezi med ljudmi, da potem pridemo težko spet skupaj ... Izgubljamo zaklade. Včasih žal za vedno.
Če gledamo na življenje z vidika večnosti, je prav vseeno, ali je bila ocena v šoli 5 ali "samo" 4. Ali imamo star ali nov avto. Ali izgledamo stari 50 let ali pa morda le 40. Ali smo videli vse oddaje na TV ali pa ne.
Po moje v večnosti ostanejo samo resnični zakladi ... Ljubezen, veselje, dobrevoljen smeh, zvestoba, pristna čustva ...
Morda ostanejo tudi spomini, taki ali taki ...?